zadevne države članice in EU kot celote. Gre tudi za prost pretok kapitala in prepletenost finančnih tokov, ki ga ta povzroča na enotnem evropskem trgu. Že samo podatek o tem, da okoli tretjino danskega javnega dolga financirajo tujci iz drugih delov EU, zbudi pomisleke o samostojnosti, ki naj bi jo Danska ohranila s svojo zavrnitvijo evra. Dvig obrestne mere za dansko krono, ki je sledil negativni referendumski odločitvi, je potrdil vpetost v evropsko finančno omrežje, v katerem nihanja tečajev nacionalne valute niso niti zaželena niti mogoča zunaj okvirov, ki jih določa acquis. V podobnem položaju je Švedska, ki jo čaka enaka referendumska odločitev. Vloga Velike Britanije v EU pa je specifična, kar kažejo tudi popusti, ki jih je bila ob vstopu deležna, kar zadeva prispevke v evropski proračun in ki še vedno veljajo. transakcij se ta odstotek zniža na komaj 2,4 odstotka. Podobno je pri posameznikih. Za zdaj se redki odločajo za bančne račune v evrih. Tudi knjižno plačevanje z evri se počasi uveljavlja - teh je 2,4 odstotka od števila transakcij, vrednostno okrog devet odstotkov. Nekoliko bolj ga posamezniki uporabljajo v čezmejnem plačevanju (13 odstotkov transakcij, 24 odstotkov po vrednosti plačil v teh transakcijah). Obstaja torej še vrsta tehničnih podrobnosti, pomembnih za dokončno rojstvo evra in za prekinitev popkovine z nacionalnimi valutami držav članic Evrosistema. Toda ob tehničnih podrobnostih so za evro prav gotovo bistvena vsebinska vprašanja, ki oblikujejo njegovo zunanjo vrednost. Z njo so povezane predstave o socialni varnosti in o stabilnosti evropskega denarja v očeh prebivalcev EU. Poznavalci evropskih zadev v svetu so si enotni v oceni, da je najmočnejši učinek evra povezava nacionalnih trgov kapitala v EU. S tem pa je, še bolj kot prej posamezne nacionalne valute, tudi evro postal odvisen od odločitev, ki jih na kapitalskih trgih sprejemajo udeleženci teh trgov. V njih nastopajo tako domačini kot tujci na območju evra. Posebej tujci so dobili nove priložnosti. Od okoli 7000 milijard izdanih obveznic v evrih so jih doslej izdali kakih deset odstotkov in v letu dni kar za tretjino povečali obseg svojih izdaj. Preglednost donosov, ki so jih prej zakrivala razmerja med različnimi valutami držav članic in različnost njihovih obrestnih mer, uskladitev delovanja različnih plačilnih sistemov na območju EU in preglednost pravil na prostoru enotnega trga vsem omogočajo na eni strani cenejše financiranje, na drugi strani pa iskanje primernih donosov za plasmaje tako znotraj EU kot zunaj nje. Tekmec pri naložbah so EU predvsem ZDA. Globalizacijska tekma tudi evropske proizvajalce usmerja v neposredne naložbe zunaj evropskega prostora. V letu 1999 je finančni račun plačilne bilance EU pokazal neto odliv za neposredne naložbe v višini okoli 139 milijard evrov in neto odliv pri portfeljskih naložbah v višini okoli 29 milijard evrov. Neto rezultat pri portfeljskih naložbah so oblikovale predvsem naložbe v lastniške vrednostne papirje zunaj EU (-56 milijard evrov), medtem ko je pri dolžniških vrednostnih papirjih prišlo do neto vlaganj v obveznice, izdane v EU (+27 milijard evrov). Skupen neto odliv po postavkah neposrednih in portfeljskih naložb (-168 milijard evrov) je presegel skupen neto priliv, ki ga je EU v letu 1999 dosegla v tekočem poslovanju s tujino (+23 milijard evrov) ter na