Volilna kampanja ni najboljša priložnost za razčiščevanje tako bolečih delov zgodovine. Kot človek, ki se je rodil 1948, je študiral zgodovino in pozna vso zapletenost ter prepletenost vojne in revolucije iz lastnega dolenjskega okolja, sem jasno in načelno dejal, da nočem ob odprtem sodnem postopku dajati političnih izjav. Tak moj odnos se je »ulegel« v sovražno sliko o izdajalcih, ki med ljudmi še deluje. Sam ločim med boljševiškim (komunističnim) in pravnim razumevanjem izdajalcev. Po prvem se izdajalca politično določi (ponavadi tudi likvidira ali onemogoči), v pravni državi pa se ga ugotovi. Vrhovno sodišče je sodbo proti Rožmanu iz procesnih razlogov razveljavilo. Malo zatem smo bili obveščeni, da ga je predsednik Kučan že pred nekaj leti želel pokopati doma, Janez Stanovnik je za Nedeljski dnevnik dejal: »Nič me ne moti, če razveljavijo oni cirkus od procesa proti Rožmanu …« France Bučar, partizan in pravnik, pa je še nekaj dni kasneje ob predstavitvi svoje knjige Rojstvo države – izpred praga narodove smrti v lastno odgovornost dejal, da Rožman ni bil zločinec, pač pa je delal napake. Jaz pa naj bi ga politično obsodil. Že leta 1990 sem na Teharjah rekel, da se moramo poklanjati tistim, ki so se uprli okupatorjem, pa tudi tistim, ki so se uprli revolucionarnemu nasilju. Kako pa lahko rešimo vprašanje zveze med partizanstvom in revolucijo ter domobranskim antikomunizmom in kolaboracijo? Upam, da v narodovo dobro kmalu in brez novih delitev. Izrekel sem se za to, da se s preteklostjo ukvarjajo zgodovinarji in sodniki. Zanima me odnos do preteklosti, ki ne deli in ne boli, predvsem pa ne prizadeva mlade generacije.