Še en velikan ruske literature, Aleksander Sergejevič Puškin, sodeč po svojih delih, ni bil velik ljubitelj vodke, ampak vina, o katerem piše z veliko naklonjenostjo. Francoski bordojec v Jevgeniju Onjeginu označi za »zvestega prijatelja«, še večje zadovoljstvo pa po njegovem ponuja šampanjec; primerja ga z nestanovitnim ljubimcem. Ljubezen do vina je razumljiva, saj je vodka v tistem času veljala za pijačo nižjih razredov. Že v sredini 19. stoletja je sicer ritual pitja vodke postal priljubljen tudi v najbolj izbranih družbah, tako pa je v Rusiji še danes. »Šlo je za pomemben dogodek, eno tistih značilnih 'ruskih' družabnih srečanj, na katerih ozračje stopnjujejo zaporedne in vedno bolj prisrčne napitnice z vodko. V tej sopari so vsi govorili isto (…), razglašali so svojo rusko pripadnost in jo priznavali drug drugemu. Drug za drugim so se priklanjali pred skrivnostjo, ki se ji pravi 'biti Rus'.« Tako se Robert Croft, glasbeni asistent in osebni prijatelj ruskega skladatelja Igorja Stravinskega, spominja skladateljeve vrnitve v domovino. Leta 1962 jo je obiskal prvič po petdesetih letih. •