Ko sem odraščal v Baltimoru, sem skupaj s prijatelji ugotovil, da so naše priljubljene skupine poslušale najrazličnejšo glasbo. Zato smo tudi mi postali bolj dovzetni za drugačno godbo. V lokalni knjižnici si si lahko zastonj sposodil čudne plošče z vsega sveta. In če ti kakšna ni bila všeč, ni bilo nič narobe. Saj je bilo zastonj. Samo poskusil si z naslednjim albumom. Ko sem tako poslušal posnetke tolkalcev z Balija, bolgarskih pevk in afriških plemenskih napevov, sem ugotovil, da glasba po naravi vključuje najrazličnejše aktivnosti. Lahko je družbeni povezovalec, kritik družbe, spremljevalec rituala žrtvovanja, izraz bolečine ali pa obliž na rano. Lahko gre za nekaj, kar nekdo dela samo zaradi denarja, lahko pa je vanjo vključena celotna skupnost. Skratka, nemogoče jo je definirati, razen da gre pri tem za človeška bitja, ki proizvajajo zvok. In še celo ta definicija se mi zdi ozka.