Križana pa je dopuščala tudi možnost, da je šlo za hladnokrvno eksekucijo. Zadnjič mi pripoveduje gospa, ki jo cenim od vršacev pa do vznožja njene osebnosti, kako obračuna z muhami. Prva stopnja obsega izlov muhe, ki je najbolj sitno brenčala, potem jo prime s palcem in kazalcem za krila, si jo nese pred nos in ji dela:Bzzzzzzzzzzz... Ta stopnja mi je najbolj všeč, čeprav me tisto vlečenje za krila trdo spominja na neki odlomek iz Mrožka, ko muhi odtrgajo krila, jo pomočijo v črnilo in ko se premetava po papirju, mimogrede napiše razpravo o aviaciji. Naslednje stopnje se razvijejo v nekaj takega, kot sem nazadnje videl v muzeju inkvizicije v Franciji in tega iz ljudomilih razlogov ne bom omenjal. Naj bo dovolj pripomba, da imajo tudi v mušjem literarnem kraljestvu vse razloge, da napišejo epopejo tipa Na Drini most, ki se ji v tem primeru reče Na oknu cvetlični lonček in v lončku zobotrebec. In preživeli ždijo po kotih, kjer se majejo pajčevine in prisluškujejo ječanju, ki utihne šele naslednji dan. Ampak v njeni pripovedi ni nobene krutosti, zdi se, da sploh ne gre za jezo nad muhami, pač pa preko muh obračunava z nekimi drugimi muhami, kot kakšna inštalacija - če ne gre navsezadnje samo za arhetipski ritual žrtvovanja, opravljanje krutosti kot očiščevanje in imamo še srečo, da je ostala pri muhah. In ta žepna izdaja krvoločnosti je cepljena na milo podobo, na kristale apofilita iz Indije v bledo zeleni barvi, na tri kocine pravega kočevskega medveda in na nekaj zgodnjih jutranjih stvari kot na primer zvok kapljice, ki pada z regrata. Za pravo podobo pa bi seveda morali slišati njeno telefonsko tajnico.