Glede na to, da politično gledališče ni izum sodobnosti, tezo o tem v svoji knjigi Zgodovina političnega gledališča razvija nemški teatrolog Siegfried Melchinger, se je za splošno obravnavo koristno ozreti nazaj, kar v sam izvor gledališča in razvitega političnega sistema, kar je v obeh primerih antična Grčija. Ob primerih gledališča, ki nastopa v javnem prostoru atiške polis od prvih religioznih ritualov čaščenja Bakhusa prek Tespisovega voza pa vse do dramatike atenske zlate dobe si lahko pobližje ogledamo zgodovinske razsežnosti pojma politično gledališče. Seveda pa se ta političnost pojavlja v vseh obdobjih zgodovine in zato kaže raziskati njegove osnovne značilnosti še na nekaj primerih. Prek splošnega vpogleda lahko tako pridemo do sodobnega pomena političnega gledališča in do strategij, ki jih se jih poslužuje. Tu se pojavlja vprašanje vpliva ter učinka, funkcije kritike sistema in pa načina delovanja. Pojem političnega opredeljuje delovanje, ki je javno in v interesu skupnosti polis, tj. grške mestne državice v ožjem ali vsakršne uradne skupnosti v širšem pomenu. Gledališče je v svojem izvoru široko odprto javnosti in vključuje kar največ prebivalcev mesta. Grška gledališča sčasoma sprejmejo tudi do deset tisoč gledalcev, v njih se odigravajo drame, ki vzpostavljajo intimno-politične teme. Dogaja se preplet med javnim in privatnim/intimnim, kar je ena izmed ključnih komponent delovanja političnega gledališča. Kot primer lahko navedemo Ajshilovo trilogijo Oresteja, uprizorjeno na agonu (tekmovanju dramatikov). Oresteja, najstarejša in edina ohranjena trilogija, v grobi skici obravnava zgodbo Klitajmnestre; ta si med odsotnostjo svojega moža Agamemnona krajša čas z ljubimcem Ajgistom, ki pomaga izvršiti umor moža po njegovi vrnitvi. Skupaj nato prevzameta oblast in vzpostavita tiranijo, vendar pa se Agamemnonov sin Orest ne sprijazni z obema kršitvama zakonov ter ubije svojo mamo. Politično ta umor pomeni uboj tirana, intimno pa uboj matere, kar privede Oresta pred sodišče. Ta krvnim sorodnikom odvzame možnost samoizvrševanja pravice, kar v esenci pomeni tudi začetek ustanavljanja pravne države kot posledice regulacije zasebnih zločinov. Ajshil je v trilogiji upodobil dogajanje v takratni atenski politiki, saj ji je kritično in provokativno ponudil ogledalo. Demokrati so z državnim udarom prevzeli oblast, ter jo v celoti ponudili ljudstvu, staremu aeropagu, vrhovni instanci pa pristojnosti omejili zgolj na sodstvo. Voditelj demokratov je bil umorjen, vodstvo stranke pa je prevzel Perikles, ki je nadaljeval s politiko izključevanja aeropaga. Ajshil se je tako v svoji trilogiji kritično spopadel s politiko vodilne stranke, vendar je svojo drznost plačal z izgnanstvom na Sicilijo, od koder se ni vrnil. Oresteja ostaja zanimiva tudi za novodobnega človeka in je še vedno uprizarjana ter ima pomen tudi za sodobnega gledalca. Vprašamo se, kaj jo po vseh teh tisočletjih še vedno ohranja aktualno. Najverjetneje je to naboj, ki nosi razkritje tega, česar ponavadi ne vidimo, kar se dogaja v ozadju – razkrivanje resnice, ki se iz konkretne situacije Ajshilove drame premakne v spoznanje o političnem delovanju nasploh. Gledališče je bilo v določenih obdobjih zaradi svojega političnega potenciala prepovedano oz. njegovo delovanje zaradi cenzure močno okrnjeno. Primeri iz različnih obdobij kažejo, da temu botrujejo različni razlogi. V srednjem veku je gledališče prepovedala cerkev, ta prepoved sicer ni uspela, zato je cerkev gledališke iniciative vzela v svoje roke. Naslednjič je gledališče prepovedala angleška puritanska vlada postelizabetinske Anglije, kot skrajni primer pa velja Goebbelsova prepoved v zadnjem letu druge svetove vojne. Iz teh nekaj na kratko navedenih dejstev je mogoče sklepati, da ima lahko gledališče vsekakor političen naboj. Seveda pa ne vsako. Kljub temu da se vedno preigrava pred gledalci – tj. pred očmi predstavnikov skupnosti, ni vsako gledališče politično. Pomembna komponenta političnega gledališča je, da zadeva in vznemiri kar najširšo možno skupino ljudi. Je torej pomembno za večino, saj predstavlja situacije in splošno pomembne procese soočenja z resnico, ki se nas neposredno tiče. Kaže možne reakcije in vedenje v teh situacijah ter vzpostavlja kritično javnost. Gre za ozaveščanje, poseganje v nezavedni mehanizem posameznika, za soočenje in za poziv h kritičnosti. Tako je politično gledališče avtonomna instanca, ki ni podvrženo vladajoči oblasti ali opoziciji. Ne prilagaja se javnemu mnenju in v svoji najbolj uspeli inačici politiko skozi performativnost pokaže tako kot je, verodostojno in postavljeno na trdne temelje ali pa popolnoma blasfemično in v svoji ozkosrčni zaverovanosti v lastne koristi smešno in vredno prezira. Primerov takega gledališča je v zgodovini kar nekaj. Eno izmed najbolj markantnih, kritično in gledališko dodelanih in ob tem tudi duhovitih in zabavnih je v dvajsetem stoletju epsko gledališče nemškega režiserja, dramatika (pesnika, scenarista …) Bertolda Brechta, ki je svoj koncept kritične drže razvijal skozi celoten opus in s svojim praktičnim delom raziskoval ter odkrival učinkovite strategije političnega gledališča v času naraščajoče moči fašizma. Tako se je po dolgem obdobju devetnajstega stoletja, v katerem se je uveljavila dogma, da politika (umazani posel) v gledališču nima kaj iskati, prav zaradi političnih razmer v gledališču pojavila jasna intenca v gledališču postaviti politiko na piedestal. Njegove strategije političnega gledališča, dve od teh sta potujitveni efekt in historizacija, vzpostavljajo kritično distanco tako igralca do vloge kakor tudi gledalca do predstave. Iz teh nekaj zgodovinskih primerov lahko izluščimo nekaj bistvenih komponent, brez katerih gledališče ne more učinkovati politično. Prva je prav gotovo funkcija javnega delovanja in odprtosti za najširši krog ljudi. Politično označuje namreč delovanje v interesu skupnosti. Politično gledališče obravnava konkreten dogodek, ga kritično razpostavi ter razkrinkava strategije politike vladajočih strank. Kljub svoji naravnanosti na konkretno nam sporoča tudi širšo, občo resnico o nekem delovanju in tako ne ostaja na nivoju aktualističnega. Tovrstno gledališče je kritično in provokativno ter poskuša dejansko posegati v nezavedni mehanizem posameznika in neštete vsakodnevne samoumevnosti pokazati v drugačni luči, ki od nas terja premislek. Je avtonomna instanca, ki se ne prilagaja poljubnim političnim opcijam. Gledalcem nudi vpogled v politično delovanje nasploh. Vendar pa sodobnemu političnemu gledališču ne zadostujeta le kritičnost in odprtost občinstvu. To ni le prikazovanje problemov poznokapitalističnih družb, ampak je tudi kritično soočanje z umetniškim sistemom in njegovimi konvencijami ter preizpraševanje gledališkega medija. Vsekakor kot vsaka umetnost oz. dejavnost potrebuje to samorefleksijo, ki jo lahko v umetniških delih tudi tematizira. Tovrstne predstave pri nas obstajajo in jih ni malo. Za vas, dragi bralci, bom v prihodnje izbrala in komentirala predstave, performativne dogodke in avtorje, ki se umeščajo v polje politične umetnosti ter jih poskušala premotriti s kritičnim pogledom. Tako lahko te sodobne performativne prakse postanejo tudi predmet naših debat.