Ker sem bil do organiziranih in orkestriranih oblik verovanja vedno globoko skeptičen, je tek zame tudi bolj iskrena in učinkovita oblika izražanja spoštovanja do prednikov. Se pravi, izraz nekakšnega prvinskega (poganskega?!) rituala čaščenja, ki nima kakšnega religioznega ozadja. Gre preprosto za obujanje spominov in iz tega izhajajoče ljubezni do tistih, ki jih ni več okoli mene. Z očetom sem velikokrat tekel v gozdovih pod Rašico, zato se med tekom velikokrat spomnim podrobnosti. Njegovih starih (a tedaj tako cenjenih) finskih tekaških copat Karhu ali smučarske kape, ki jo je med tekom držal v levici (da ne bi dobil teniškega komolca na desnici). Včasih mi spomin steče tudi k družinskemu prijatelju iz Beograda Velimirju »Veki« Iliću, nekdanjemu olimpijcu v teku na 5000 m (leta 1952 v Helsinkih), s katerim smo »trčkarali«. Velikokrat v mislih tečem s Tomažem Cerkovnikom, ki je tako rad opazoval svet okoli sebe, tudi ko je tekel, še najrajši ob zori na Šmarno goro … Vsi, ki jih ni več, so tu. V vsem, kar je okoli mene, sem tudi jaz.