Sicer pa je tradicija ribolova na reki Idrijci zelo stara in sega stoletja nazaj v zgodovino. Idrijsko območje je v 14. stoletju spadalo pod pristojnost oglejskega patriarha, med čigar pravicami sta bili tudi pravici do lova in ribolova. Patriarh je imel nameščene svoje ribiče, za katere so morali plačevati davek v obliki hrane, pijače in pozneje celo v denarju domači podložniški kmetje. Leta 1493 je Svet desetih v Benetkah dovolil nemški rudarski družbi lov okrog rudarske naselbine in ribolov v Idrijci. Ko je bil rudnik v drugi polovici 16. stoletja podržavljen, je bila s posebnim rudarskim redom urejena tudi pravica do ribolova, nad katero je potem vse do sredine 19. stoletja bdela rudniška direkcija. Valvasor je leta 1689 zapisal: »Idrijca privre iz gorovja nad Idrijo in hiti v Sočo, ki jo sprejme vase. Ima raznovrstne ribe in še posebno dosti izvrstnih in ter okusnih jegulj.« Poročilo potopisca Keysslerja iz leta 1730 pa pravi: »Poleg ugodnosti vodnega transporta ima ta mala reka tudi ogromno rib. Med njimi so krasne postrvi, ki tehtajo vsaka od 6 do 12 funtov in ohranjajo plemeniti okus te ribe, čeprav je dno reke, v kateri živijo, popolnoma prekrito z živosrebrovo rudo.«