dočakali smo jo novo ribolovno sezono namreč. Marec je mesec, ko se v večini slovenskih »salmonidnih« RD začne ribolov na postrvi in … kaj bi vam pravil. Vsako leto so občutki podobni, iz leta v leto se razlikujejo zgolj po izkušnjah, ki nam jih dodajajo leta in trenutki, ko smo bili sami na »svojem« zavoju reke s »svojo« ribo. Vznemirjenje zadnjih dni je torej doseglo vrhunec. Očiščena ali morda celo nova muharska vrvica je na kolesce navita že kaka dva tedna prej, nanjo je skrbno navezana nova predvrvica. Vsa mora biti nared in brezhibna. Večer pred prvim dnem ribolova je namenjen še zadnjemu pregledu vsebine muharskega telovnika, posebno škatlic z muhami, ki so nastajale v dolgih zimskih večerih. Na kako malo prostora je pravzaprav mogoče zbrati muharsko znanje in izkušnje iz preteklosti ter celó filozofijo! Brez števila je v pernate posnetke udejanjenih zamisli in željá, da bi bila muha res tisto pravo, tisto nekaj, česar ni bilo v škatli, ko si se morda uro in več brezuspešno trudil ukaniti ribo. Igra, merjenje moči; vsakdo je v svojem elementu v prednosti, a v izzivu? … Zmaga ali poraz … Mogoče je to tisto, zaradi česar moremo našo dejavnost še najbolj upravičeno imenovati šport, in je posebna, skrivnostna draž. Ribiči jo poznamo in včasih ne razumemo a slednje najbrž niti ni posebno pomembno. Zaradi nje znova in znova sedamo k primežu ter za njim presedimo ure in ure, često za nikakršen rezultat; zaradi nje se vedno znova vračamo k »svojim« rekam, k »svojim« ribam, s svojo filozofijo in željo po očiščenju, a tudi željo po zmagi. Pomlad za pomladjo, leto za letom …