Eni se obremenjujejo s preteklostjo, mi pa gremo naprej, v Evropo. Pravzaprav lahko gremo, ker je tisti del Evrope, ki vedri in oblači na Stari celini, ocenil, da smo godni, da se mu pridružimo. Kot nam je zaupal Lucijan Rejec, ki je tisti predsednik tolminske ribiške družine, ki po izidu nedavne volilne skupščine družine sodeč, utegne, kot njegov predhodnik Stanko Kovačič, postati zimzeleni, se ribiči iz evropskih držav, združenih v EU, ne morejo načuditi demokratičnosti ribolova na Soči in v Sloveniji nasploh. Demokratičnost, ki je bila snov poklona tolminskim ribičem znanega britanskega novinarja, naj bi bila v tem, da ima 15.000 članov slovenskih ribiških družin (sedaj še in koliko časa še) v rokah usodo ribolovnih voda, ribolova in tako naprej po seznamu vsega, kar se gospodarjenja s tem naravnim bogastvom tiče. Bo že držalo, če tako pravi Britanec, ki se na demokracijo spozna. Kar zadeva naravnost vodnega bogastva, pa ne bo držalo, da gre pri njem vse po naravni poti. Namreč, tudi ribiči iz Posočja, kjer naj bi bila narava stoodstotno naravna, si ne morejo več predstavljati, da bi po povsem naravni poti prišli do toliko rib, kolikor si jih želijo videti, zalezovati, ujeti in imeti. Rib ni dovolj, ker ribogojnic ni dovolj. Tako je s tem.