Svetišče posebne vrste pa je zame soška postrv, tesno povezano z mojim odnosom do Soče. Ribolov na Soči je zame vselej poseben praznik, zato si ga redko odmerjam, da si ga s prepogostimi lovi ne bi razvrednotil. Že to, da smem stopiti v Sočo z občutkom, da je slovenska reka, ki smo si jo med drugo svetovno vojno s Primorsko vred priborili nazaj, me navdaja s posebnimi domovinskimi občutki. Ponosen sem, da smo jo vsaj od Tolmina navzgor, skupaj z Idrijco, obvarovali pred hidroelektrarniškim besnilom, ki bi bil Slovence pripravljen za nekaj kilovatov vršne energije pripraviti ob eno najdragocenejših domovinskih vrednot. Soča je pač Soča, kraljica, in vse to povezujem s soško postrvjo, ki smo jo uspeli rešiti pred izumrtjem. Vedno me pojezi, če nas tujci poučujejo, kako ravnati s Sočo in pri tem prihajajo iz držav, kjer so vse reke posilili in onesnažili. Tudi v prihodnje bomo Sočo še morali braniti pred navodili Gregorčičevih »zemljelačnih«. Še na misel mi ne pride, da bi kdaj koli vzel kakšno soško postrv. Križanca že, vendar je v Posočju moj običajen plen lipan. Nikoli se prav posebej ne spravljam nad soške postrvi. Če pa jo že ujamem, jo skušam odpeti v kakšni plitvini, nad belim soškim prodom, kjer plitko Sočo z očmi bolj slutiš, kot vidiš. In če nad prodom, v soškem prividu vode, posije sonce na njen marmorirani hrbet in na široko zastavljeno glavo, je moj ribolov za dolgo časa spet izpolnjen.