"Bili smo v dnevni sobi," je rekla don1a Augusta, "ko je Carmen začela klicati, potem pa vpiti. Z doktorjem Zunhillom, njenim zaročencem, sta bila v mali sprejemnici. Doktorja smo zagledali, bil je že na nogah, kako z revolverjem v roki meri v mojo hčer. Slišalo se je klenkanje petelina, kot bi zajec žvečil koruzni storž, ampak krogel k sreči ni bilo. Ni bil nabit, ampak doktor se je, ne glede na to, da pritisku petelina ni sledil noben pok, še kar kremžil v obraz človeka, ki mora ubijati. Potem pa je potegnil bajonet, prvi ga je imel pri sebi, in takrat je najbrž naše kričanje splašilo sosesko. Andre1s je že hotel planiti nanj, Alberto je tekel s hodnika, kjer se je učil; jaz in moje hčere se od same groze nismo mogle niti premakniti. Potem pa so prišli vojaki, naravnost k njemu so šli in ga zvezali. Poročnik mi je z vljudnostjo, ki se ne mara krotovičiti s posploševanjem, rekel: 'Pravkar je brez vzroka ubil svojega slugo. Potem je pobegnil zdoma in smo ga prišli iskat k vam. Odpustite to neprijetnost, vidim, da ni bilo nič hudega. Razum ga je zapustil,' je pribil, na način, ki je tako ljub diagnostiki vojaškega zdravnika."