Ob tem, da zakonodajalec nekaterih možnih dogodkov ni predvidel, se je pripetilo še nekaj. Spremenila se je splošna politična klima. Če je slovenska država pred vojno obljubljala strpnost in če je zagotavljala, da se pravni položaj ljudi, ki niso slovenskega rodu, ne bo spreminjal, po vojni zaklinjanja na strpnost bi bilo več. Ravno obratno. Zgolj za ilustracijo: nestrpna retorika je Jelinčičevi SNS na volitvah ob koncu leta 1992 prinesla fantastičnih 13 odstotkov glasov. Po letu 1992 so se začele pojavljati ideje, da bi revidirali zakon o državljanstvu. Z revizijo zakona o državljanstvu naj bi tistim, ki so državljanstvo pridobili na temelju 40. člena zakona, to retroaktivno odvzeli. Redke polemike proti nestrpnosti so bile osredotočene na nesprejemljivost idej o retroaktivnem posegu v že pridobljene pravice. Dejstvo, da je državna administracija na začetku leta 1992 z eno potezo iz registra stalnih prebivalcev izbrisala 20 tisoč ljudi, torej odstotek prebivalstva, ni bilo deležno širše pozornosti. Samo dejstvo, da se je na začetku leta 1992 pripetilo množično radiranje prebivalstva, bi s precejšnjo dozo dobre volje lahko interpretirali kot spodrsljaj, do katerega je prišlo v obdobju, ko je država udarniško proizvajala zakone. Ob udarniški proizvodnji zakonom pa država ni dovolj natančno predvidela vseh posledic. No, ta interpretacija je bistveno preveč dobronamerna. Če bi leta 1992 prišlo zgolj do napake, bi jo država lahko sanirala. Vendar do sanacije problema ni prišlo. Kot rečeno, leta 1995 je problem registriral varuh človekovih pravic. Že leta 1994 pa je na ustavno sodišče prišla prva pobuda o neustavnosti zakona o tujcih. Varuhi ustave pa se za množično kršitev človekovih pravic niso zmenili celih pet let! Šele ko se je leta 1998 zamenjal večji del postave varuhov ustave, je pobuda izbrisanih lahko prišla na dnevni red.