Nevarnost, ki jo te stranke pomenijo za demokracijo, se seveda ne skriva v njihovem parlamentarnem delovanju, pač pa predvsem v njihovem zunajparlamentarnem in nasilnem boju, v vplivu na skrajneže in stališčih, ki spodbujajo in krepijo mednacionalno sovraštvo in so zaradi tega že sama po sebi celo kazniva dejanja, ki se preganjajo (ali pa bi se morala preganjati) po mednarodnem in notranjem pravu posameznih držav. Tudi na slovenskem političnem prizorišču je več strank, ki bi jih na podlagi programskih načel ali izjav voditeljev lahko uvrstili v to skupino. Aleš Žužek je na primer ustanovil Slovensko zvezo, ki temelji na »nacionalizmu, rasni usmerjenosti in konservativizmu« in katere najpomembnejši cilj je izseliti iz Slovenije vse, ki so se vanjo priselili po 9. maju 1945, ter njihove potomce, ne glede na kraj rojstva in »generacijsko pripadnost po priselitvi«. Pri tem bi se mešani zakoni šteli za »slovenske« le, če bi šlo za »zakonsko zvezo Slovenca z Neslovenko«, pri čemer bi se za Slovence šteli tudi potomci iz takšnega zakona, zakon med »Neslovencem in Slovenko« pa se ne bi štel za »slovenskega«. Na shodih Slovenske nacionalne stranke in iz ust njenega predsednika je bilo doslej slišati precej ne veliko manj nestrpnih predlogov, kot na primer tiste o »očiščenju slovenske vojske in policije južnjakov« do one o »moratoriju za prodajo zemlje Neslovencem« ne glede na državljanstvo. Tudi Zmago Jelinčič je znal pogosto, tako kot na primer na predvolilnem shodu v Ilirski Bistrici, povedati, da bomo »južnjake po reviziji zakona o državljanstvu poslali domov«, zaprli velenjski rudnik, »v katerem koplje premog 90 odstotkov južnjakov«, in potem imeli »na pretek stanovanj za mlade družine«, tako da se bo »dvignila nataliteta«.