Studenčice - Avdiofilija je odgovor na napredek v elektroniki. Kmalu po koncu druge svetovne vojne so Američani razvili prvi tranzistor, elektronski element, ki je nato zaradi svojih prednosti (beri majhnosti in preprostejše, cenejše izdelave) za ojačevanje signalov počasi izrinil do takrat vsesplošno uporabljano elektronko. Starejši bralci se elektronk spomnite iz starih radijskih in televizijskih sprejemnikov, mlajšim pa bi jih najlaže predstavili kot žarnice, ki ne svetijo. Tranzistorji so postajali vse manjši in proizvajalci jih še danes tlačijo na integrirana vezja, ki v ogromnih količinah končujejo v cenenih avdio napravah na policah tehničnih trgovin. Poceni avdio naprave so na trg prišle hkrati s prodorom elektronske glasbe. »V sedemdesetih letih je bila to disko glasba, v osemdesetih elektronska iz t.i. sintesizerjev in ti dve sta se iz poceni plastičnih zvočnikov kar dobro slišali. Tisti ljudje, ki so bili zapriseženi poslušalci klasične glasbe, jazza in opere, pa so hoteli več, ker se je s prodorom tranzistorja kakovost zvoka bistveno zmanjšala,« pravi Matej Trampuš iz Studenčic, ki si kruh služi tudi z izdelavo avdio opreme za zahtevneže. »Prisiljeni smo se bili vrniti na tehnologijo iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ker imajo elektronke povsem drugačno reprodukcijo zvoka kot tranzistorji. Elektronka poslušalcu naredi glasbo mehko, neagresivno, lepo, poslušljivo. Preprosto vidiš jo,« dodaja.