neizmerno zaljubljen. Zato bo moj pogled, kljub trudu, da bi ostal hladno neprizanesljiv in objektiven, včasih, kot je zaljubljencem in odvisnikom lastno, zanesenjaško oseben in prizanesljiv. A le kadar k umetniškim delom pristopamo neobremenjeni s predsodki, odprtega duha in pozornega pogleda, se nam bodo slednja odprla v vsem svojem razkošju. Znanje, ki ga pridobimo z branjem knjig o umetnosti vseh zgodovinskih obdobij, teoretičnih del in misli, ki so jih o svojih delih in pogledu na umetnost napisali ustvarjalci sami, pa nam bo omogočilo, da videno in doživeto strnemo v povezano in osmišljeno celoto. Prav tako nam bosta obe izkušnji pomagali pri ločevanju vrhunskih del od povprečnih in od del, ki jih ne moremo imeti za umetnine. In ob vsej prizanesljivi ljubezni je vendarle potrebna tudi kritična distanca. Včasih celo poklicni likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji slike vrednotijo in analizirajo na podlagi reprodukcij v knjigah in katalogih, vendar mislim, da pravo sodbo o sliki lahko izrečemo le ob neposrednem stiku z likovnim delom. Zlasti ko govorimo o delih visokega modernizma, kjer nas avtor nagovarja z zelo ekonomičnim in na videz skopim jezikom, morda v eni sami barvi, ki prekriva celotno površino nosilca, nam še tako dobra reprodukcija ne more nadomestiti doživetja originala. Včasih so pomembni drobni premiki in nianse v barvi, prefinjeno plastenje ali debeli nanosi, ki se razkrijejo šele ob ogledu originala. Da o velikosti slik, ki je pomemben likovni element, niti ne govorim. Vse to velja za katero koli delo iz bogate zgodovine likovne umetnosti, le da so ti elementi v modernističnih slikah pogosto glavni nosilci vizualnega nagovora. Mnogi, ki so ob ogledu reprodukcije modernega likovnega dela le odmahnili z roko ali omalovažujoče prhnili, češ da to ni vse skupaj nič in da to lahko naredi vsakdo, so bili nemalo presenečeni, ko so prevzeti stali pred izvirnikom. Zato so tudi dela, objavljena v tej knjigi, le orientacija in pomoč pri razumevanju spremljajočega besedila, ne morejo pa nadomestiti neposredne izkušnje. V pogovorih o moderni umetnosti ljudje pogosto tožijo, da slik ne razumejo, da jim nič ne povedo, ker na njih ni prepoznavnih podob. Toda ali se vprašajo, koliko vsebine pa razumejo v delih klasične umetnosti? Če niso ravno izvrstno podkovani v antični mitologiji, v biblijskih zgodbah in njihovih številnih interpretacijah, v zgodovini, filozofiji, da številnih bolj pozabljenih alkimističnih, mističnih ipd. znanj niti ne omenjam, bodo težko razumeli »vsebino« večine velikih del, ki visijo po muzejskih stenah. Pravzaprav nihče ne more z gotovostjo trditi, kaj natančno je vsebina npr. Nevihte, slike italijanskega renesančnega slikarja Giorgioneja, pa vendar je to ena najlepših slik v beneški galeriji Akademija. Gledalec si ne more kaj, da ga ob pogledu na to relativno majhno in na videz preprosto delo ne bi prevzelo nedoločljivo vznesenje in občutje sublimnega preseganja izkustvenega sveta. In vsebina, ta literarno-razumska plat slike, postane ob tem skorajda odveč; razmišljanje o njej pustimo za čas, ko bomo sliko lahko analizirali s hladno glavo in trezno distanco. Z mnogimi deli modernizma lahko doživimo podobno izkušnjo, če se soočimo z originali in jim namenimo