Mislim, da je Michaux prišel do slikarstva in risanja iz samega pisanja, ko je iskal drug medij za odkrivanje samega sebe in projektiranje »notranjih fantomov«, pa tudi zato, da bi dosegel določeno univerzalnost. Prvotno Michauxjevo zanimanje za grafiko nedvomno izvira iz nezaupanja do pisave, sumničavosti, ki je zelo blizu začetnemu nezaupanju ali odporu, ki ga je imel do realističnega upodabljanja v slikarstvu. Vendar mu je kmalu postalo jasno, da lahko znake obrne. Da je to doumel, je potreboval Kitajsko, velik ideografski sen. Dejansko je od tridesetih let naprej prehod od pisave k risbi in od risbe k pisavi tema, ki je nenehno navduševala Michauxja in nedvomno gre za eno od vprašanj, ki so prispevala k poglobitvi njegove izkušnje z drogami, izkušnje »pivca vode«, kot je sicer sam pravil, da bi poudaril, da v uživanju mamil seveda ni iskal evforije. Vprašanje sledi je bilo v središču njegovega raziskovanja brezen. To je zelo jasno: »Gre za odkrivanje. Preko besed, znakov, risb. Meskalin je raziskan.« Nekaj zelo nazornih odlomkov na to temo je v Bednem čudežu in v Nemirni neskončnosti, ki sta dve knjigi, v kateri je Michaux vključil reprodukcije risb, narejenih po izkušnji v pravem pomenu besede, ter popisane strani ali bolje »poskuse pisanja« med samim potekom izkušnje, ki so praktično neberljive, razen zanj: »Kar zadeva risbe, ki sem jih začel takoj po tretji izkušnji, so bile narejene z vibrirajočim gibanjem, ki ostane tako dneve in dneve, skoraj bi lahko rekli avtomatično in slepo, ki pa prav tako lahko ponovi videnja, ki so se pojavila, in gre preko njih. Ker ni bilo mogoče natisniti vsega rokopisa, ki neposredno odraža obenem predmet, ritme, oblike, kaos, pa tudi notranje obram-bne mehanizme in njihove rane, se pojavi velik problem vprašanja tipografije. Vse je bilo treba prepisati, vendar nikakor ni moglo zadoščati.« Kasneje se v ponovni izdaji Bednega čudeža leta 1968 Michaux sprašuje, če je meskalin, ki ne nudi nič prijetnega (v beležkah zapiše: »nesprejemljiv, neznosen«), prava pot. Vendar pa samo vprašanje, vprašanje sledi, nikoli ni bilo postavljeno pod vprašaj. Prehod od risbe k pisavi in obratno je pri Michauxju obsedenost. Obenem gre za temeljno vprašanje v vsej zgodovini umetnosti 20. stoletja. Temu sem posvetil eno svojih del1. In mislim, da to področje skriva še čudovita presenečenja. Michaux je napisal zelo lep tekst, ki ima za izhodišče Kleejevo risbo: Avanture črte. Klee je slikar, ki mu je iz različnih razlogov zelo blizu: vprašanje povezave med pisanjem in risanjem, določen humor pri izbiri naslovov in nenehno sanjarjenje o ideji univerzalne komunikacije, ki bi omogočala sporazumevanje z vsem živim stvarstvom. Pod vplivom velikih monoteističnih dogem je Zahod naredil radikalno razmejitev med dejanjem pisanja in dejanjem slikanja ter namenil idejo pravilnega besedilu, podobo, kot bolj brezbožno, pa je imel za vir iluzije in laži. Izkušnja z drogami odstranja določeno število temeljnih prepovedi, med drugim tudi to. Vendar z drogami ali brez njih transgresija tega tabuja predstavlja za Michauxja osrednjo os njegovega ustvarjanja in njegove etike. Gre za sen, ki je v njegovem delu prisoten praktično od samega začetka: sen o univerzalnem jeziku, osnovanem na ideografiji, ki bi vsem živim bitjem omogočal medsebojno komuniciranje. Klee je rekel: »Pisanje in risanje sta si v svojem bistvu podobna« in se skliceval na nespretne sledi otroštva za odkrivanje tega »bistva«. Pri Michauxju slikarju in pisatelju najdemo zahtevo iste vrste. Neke vrste mogočen poziv k svetu sprave, ki bi govoril isti jezik: »Kot otrok nisem razumel drugih. In oni niso razumeli mene. (…) Od takrat so se stvari izboljšale. Vendar pa občutek, da se v resnici ne razumemo, ni izginil. Ah, če bi obstajal univerzalni jezik, s katerim bi se resnično vsi razumeli, ljudje, psi, otroci, vendar ne le malo, ne le z zadržkom. Želja, poziv in privid resničnega, neposrednega jezika kljub vsemu še naprej živi v meni.«