V krajši problemsko-primerjalni diskusiji ugotavljajo in osmišljajo razlike v obeh pristopih k istemu besedilu/fragmentu. Opišejo, opomenijo in ocenijo videno. Poiščejo razlike med gledališčem in videom. Ker videoposnetka celotne uprizoritve v razredu ne moremo/smemo predvajati, za vizualno ilustracijo uporabimo le njegov del. Paziti moramo, da se uporaba videa ne izrodi in da ne nadomesti ustvarjalnih naporov dijakov ali živega ogleda gledališke uprizoritve. Poskrbeti moramo, da dijaki predolgo ne ostanejo le pasivni gledalci in da je reprodukcija posnetka dovolj kakovostna. Dijake opozorimo, da bodo videli sadove tretjega pogleda, ki, v skladu s specifikami medija, ob zelo reduciranem ozadju in skozi pogosto skoraj povsem odrezana in sploščena telesa igralcev, ponuja predvsem dialog oz. bolje prirejeni dialog. ”Znano pa je, da tudi filmski in televizijski posnetek gledališke pred-stave zmerom predstavlja tudi že čisto določeno interpretacijo odrskega dogajanja in da se ta interpretacija začenja že z zornim kotom, pod katerim kamera opazuje gledališko dejavnost, in da se na odločilen način nadaljuje v montaži posnetka in da, slednjič, skorajda ne poznamo takšnih posnetkov, ki bi gledališko pred-stavo od začetka do konca spremljali z enega samega zornega kota: takšni posnetki bi seveda bili v nasprotju z naravo svojega, filmskega ali televizijskega, jezika, in čeprav sledi gledalec pred-stavi zmerom le z enega sedeža v dvorani neprenehoma v istem zornem kotu , bi enakovreden posnetek učinkoval kot nasilje, ne le nad lastnim jezikom, ampak v enaki meri tudi nad gledališko predstavo samo.” (Inkret 1972a, 13) Prim. Grosman 1999, 29. Ker video prinaša v razred gledališkemu podobno vzdušje, se mu ne smemo povsem izogniti. *Priporoča se snemanje razrednih uprizoritvenih dejavnosti.