Če smo se pred koncertom še veselili nastopov dveh enakovrednih zasedb v enem večeru, pa nam je mnogim prav omenjena množičnost obiska prekrižala račune. Vhodi v veliko dvorano kompleksa Tivoli so bili še tja do nekaj pred deveto neprehodno zamašeni. Tako je tudi meni uspelo priti v dvorano šele ob zadnjih zvokih britanske skupine Asian Dub Foundation. O njenem nastopu torej ne morem nič povedati. Bentenje nad organizatorji, ki niso uspeli zagotoviti učinkovitega in hkrati kratkotrajnega pregleda obiskovalcev pred vhodom v dvorano ter s tem tekočega vstopanja, se je še stopnjevalo, ko se je izkazalo, da ni bilo nobene potrebe po hitenju z nastopom skupine Asian Dub Foundation. Ta je namreč svoj nastop začela natanko ob osmi uri in ga končala četrt do devetih. Oder za Rage Against the Machine so pripravili v par minutah, nato pa smo do pol desetih čakali glavne nastopajoče. Vmes se je med občinstvom parkrat dvignil val najpredirnejšega žvižganja, kar sem ga slišal v zadnjem času. To je napovedovalo zaneseno razpoloženje. Zares je v trenutku, ko so ugasnile luči, v dvorani zabučalo huronsko vpitje, ob prvih zvokih pa je bila na nogah tudi večina občinstva na tribunah. Tisti v parterju so bili tako ali tako v zraku. Nato smo petinpetdeset minut poslušali udarne, hrupne zvoke in povišan, skandirajoč glas glavnega komentatorja, ki je stresal opazke o dogajanju v svetu. Del opreme na odru je bil odet v ameriško zastavo, zraven je bila slika Che Guevare, na obeh straneh odra sta viseli črni zastavi z rdečima zvezdama, za odrom pa je viselo platno z reprodukcijo naslovnice nove plošče The Battle of Los Angeles, s tem da je namesto Los Angeles pisalo Ljubljana. V tem okolju je skakala in na vse pretege zganjala hrup četverica Rage Against the Machine. Občinstvo pri tem nikakor ni hotelo zaostajati. Enega od vrhuncev je po pričakovanjih prinesla izvedba pesmi Bullet in the Head, čeprav je meni ostal bolj v spominu drobec izvedbe pesmi Sleep Now in the Fire.