Desetletje kasneje je bila estetika abstraktnega ekspresionizma uveljavljena kot glavni tok nove ameriške umetnosti. Za prihajajočo generacijo umetnikov je to pomenilo izziv k iskanju drugačnega likovnega izraza. To je bil čas, ko je skupaj s Cyem Twomblyjem in drugimi mladimi umetniki v New Yorku začel svojo umetniško pot tudi Robert Rauschenberg. Čeprav se je kot mladenič iz Teksasa ob prihodu v novo umetniško metropolo družil z vodilnimi umetniki abstraktnega ekspresionizma, ni nikoli prevzel njihovih idej. Bil je eden redkih ustvarjalcev, ki je negoval ljubezen kubistov do vnosa fragmentov sočasnih tiskanih medijev v slikano podobo. Celo več, Rauschenberg je vse življenje ostal zvest tej ljubezni in njegovega dela si ne moremo zamisliti brez včasih že kar obsesivne uporabe časopisnih izrezkov. Njihova vloga na slikah je seveda drugačna kot v kolažih Picassa in Braquea, saj je Rauschenberg časopisne izrezke običajno prevlekel s prosojnim barvnim nanosom in jih tako bolj vpel v celotno strukturo podobe – pogosto jih opazimo šele ob pozornejšem ogledu. Spet drugače kot Schwitters je Rauschenberg v svoja dela vnašal tudi najdene predmete, odpadke, ki jih je našel v urbanem okolju svojega njujorškega domovanja. Tudi ti so redko neposredno izpostavljeni gledalčevemu pogledu, predvsem pa se njihova medsebojna povezanost na prvi pogled zdi še veliko bolj naključna kot v delih dadaističnih veteranov. Zbirka je eno najzgodnejših Rauschenbergovih del, ki odlično označuje vse prvine njegovega ustvarjanja. Delo je narejeno na treh lesenih ploščah, na katere je pritrdil papirje, blago, časopisne izrezke, tiskane reprodukcije, kovinske ter lesene elemente in zrcalo, vse skupaj pa poslikal v prevladujočih tonih rdeče barve, iz katere izstopajo pasovi modre in rumene. Barvo je nanesel na različne načine, od prosojnih do reliefno gostih nanosov, in pogosto na način, ki ga lahko razumemo tudi kot posmeh gestualnemu slikarstvu abstraktnih ekspresionistov. Slika je zgrajena v pasovih, ki jih določajo tako dimenzije posameznih lesenih plošč kot avtorjevo smiselno kompozicijsko členjenje – delo ima trdno geometrijsko mrežo, ki služi kot ogrodje za bolj razvezano nizanje barvnih površin in lepljenih elementov v podolžnem sredinskem pasu. Podoba na prvi pogled učinkuje kot natrgana krpanka (eno Rauschenbergovih kasnejših del nosi naslov Postelja in glavni nosilec podobe je prav odeja z geometrijskimi vzorci), vendar gre sliko razumeti predvsem v kontekstu urbanega New Yorka in še posebej okolja, v katerem je umetnik takrat bival. Naslov Zbirka ne aludira le na zbirko umetniških reprodukcij, polepljenih po površini (uporabljene so reprodukcije del Velázqueza, Van Gogha, Renoirja in stare grške umetnosti), ampak ga lahko razumemo predvsem kot zbirko vtisov in komentarjev na podobo določene njujorške četrti. Slika je nastala v peklensko vročem poletju leta 1954, ko je po pričevanju časopisnih komentarjev New York žarel od vročine. Barvna nasičenost in prevladujoča rdeča izražata vitalnost in agresivnost četrti, ki je takrat doživljala številne arhitekturne, socialne in kulturne spremembe. Navidezna nametanost elementov na podobi – kritiki so avtorju pogosto očitali neurejenost kompozicij – gledalca prepričljivo uvede v sliko multikulturnega in večnacionalnega mesta, v katerem se prepletata slikovitost starega in novega časa. Deli časopisnih tekstov in stripovskih pasic, ki jih lahko tu in tam jasno razberemo izpod barvnih plasti, govorijo o vsesplošni komercializaciji in mladostniškem prestopništvu. Rauschenberg je z neobremenjenim spojem elementov potrošniške in trivialne kulture ter jasnih namigov na tradicijo klasičnega slikarstva ustvaril večplastno podobo, ki gledalcu, če je voljan vložiti čas in energijo, vrne številne iztočnice za razmislek o sodobnem svetu.