– sredstva so zagotovljena v sprejetem državnem proračunu v okviru naslednjih proračunskih postavk: 1473 – Promocija kmetijskih in živilskih proizvodov 5. PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE Zakon je prilagojen pravnemu redu EU. Aktivnosti skupne splošne promocije in promocije shem kakovosti (v nadaljevanju: promocija) ter prostovoljnih označb za pospeševanje prodaje in porabe kmetijskih in živilskih proizvodov so ustaljena sestavina javnih politik razvitih držav. Način pravne ureditve se med državami nekoliko razlikujejo, vendar so temeljni elementi enaki. V splošnem je promocijo možno izvajati po modelu, kjer glavnino aktivnosti načrtujejo ter operativno izvedejo interesna združenja proizvajalcev. Ta model je utečen za velike države s konsolidirano in uravnoteženo tržno strukturo ter tradicijo tovrstnih kolektivnih aktivnosti, zato je tovrstna praksa prisotna v Združenih državah Amerike, Avstraliji in Kanadi ter v nekaterih drugih velikih kmetijskih proizvajalkah t. i. novega sveta. Promocija je v teh modelih praviloma določena v okviru tržnih ureditev za posamezne proizvode. Ključne usmeritve aktivnosti promocije pogosto določajo tudi neposredno proizvajalci preko t. i. referendumov. Promocijske programe pripravljajo in izvajajo odbori proizvajalcev, ki jih v skladu z zakonom, navadno na predlog reprezentativnih organizacij, imenuje minister, pristojen za kmetijstvo. Ključni element, ki ga s pravnim aktom v okviru sektorskih tržnih redov zagotovi država, je sistem pravične določitve ter zbiranje obvezne participacije – parafiskalni davek. Prav pobiranje parafiskalnih prispevkov pa na tem področju poraja največ vprašanj. V Združenih državah Amerike, kjer imajo najbogatejšo pravno prakso in od koder izvirajo temeljne usmeritve sodobnih pristopov skupne splošne promocije (povzeto po Avsec, 2005).so že pred drugo svetovno vojno sprejeli več zakonov, ki urejajo generično (vrstno) promocijo različnih kmetijskih proizvodov na podlagi obveznih prispevkov, te prispevke pa morajo plačevati vsi proizvajalci. Za prvi zakon, ki je uvedel obvezne prispevke za generično promocijo kmetijskih proizvodov, štejejo zakon Floride o prispevku za oglaševanje agrumov (Florida Citrus Advertising Tax Act) iz leta 1935. Generična promocija ne uporablja imen proizvajalcev oziroma ne razlikuje blaga različnih proizvajalcev, temveč pospešuje, zlasti z oglaševanjem, prodajo kmetijskih proizvodov posamezne vrste. Predpisi o promociji so navadno sprejeti v okviru širše ureditve trga za posamezne proizvode, kot jo določajo zakon in podzakonski predpisi. Namen tržne ureditve, pri oblikovanju katere glede najvažnejših vprašanj sodelujejo tudi sami proizvajalci (na referendumih), je zagotoviti redno prodajo kmetijskih proizvodov po primernih cenah. Tudi same promocijske programe pripravljajo in izvajajo odbori proizvajalcev, ki jih v skladu z zakonom, navadno na predlog reprezentativnih organizacij, oblikuje kmetijski minister. Zavezanci za dajatev za promocijo so običajno vsi proizvajalci. Osnova za prispevek je prodajna cena, ali pa je prispevek določen glede na enoto proizvoda (na primer 1 dolar na prodano govedo). Obvezni prispevki so s posebnimi predpisi sedaj določeni za generično promocijo avokadov, borovnic, govejega mesa, bombaža, mlečnih izdelkov, jajc, surovega mleka, medu, jagnjetine, gob, lešnikov, koruze, svinjskega mesa, krompirja, soje in lubenic. Zagovorniki skupne splošne promocije izhajajo iz ugotovitve, da posamezen proizvajalec osnovnega kmetijskega proizvoda težko prepriča potrošnika, da izbere njegov proizvod pred proizvodom drugega proizvajalca. Generično oglaševanje tako širi celotno povpraševanje po proizvodih posamezne vrste. Poleg tega naj bi generična promocija na podlagi obveznih prispevkov proizvajalcev pomenila ukrep samopomoči, ki zahteva minimalno delovanje in finančne izdatke države. Čeprav bi kmetje lahko združevali sredstva za generično promocijo tudi prostovoljno, zagovorniki obveznih prispevkov opozarjajo na problem zastonjkarstva (angl. »Free Riding«), ko bi ugodnosti od financiranja oglaševanja imeli tudi proizvajalci, ki niso ničesar prispevali, če bi bila odločitev o prispevku prepuščena prosti odločitvi posameznega proizvajalca (Becker, 2004). Pravna vprašanja glede financiranja promocije v Evropski uniji se nanašajo na spore glede pogojev, ki so potrebni, da se obveznost prispevkov za promocijo štejejo za enak ukrep, kot so prepovedane količinske omejitve v prostem pretoku blaga med državami članicami, posebej v primerih, ko je proizvajalec zavezan za prispevek tako v državi izvora kot v namembni državi. Učinek, ki je enak prepovedanim količinskim omejitvam, Sodišče Evropskih skupnosti razlaga zelo široko, tako da ta pojem zajema tudi popolnoma prostovoljne oznake, ki jih podeljuje organizacija, če je ta organizacija povezana z državo članico tako tesno, da je ravnanje organizacije treba pripisati državi članici. V Evropski skupnosti so programi skupne splošne promocije, ki jih izvajajo posamezne države članice, načeloma dopustni. Po mnenju Sodišča Evropskih skupnosti pa niso dopustni programi promocije, ki so v nasprotju s skupnimi tržnimi ureditvami, ali imajo enake učinke kot prepovedane količinske omejitve v prometu blaga med državami članicami (varstvo skupnega oziroma notranjega trga). Znotraj Evropske unije so zato aktivnosti promocije držav članic podvržene omejitvam pravnega reda na področju državnih pomoči in zagotavljanja prostega pretoka blaga, zato je v zadnjem desetletju prišlo do precejšnjega poenotenja praks med državami članicami. To je bilo spodbujeno tudi s pristopom na podlagi politike Evropske unije za promocijo, ki je horizontalen v tem smislu, da pokriva več proizvodnih sektorjev ter da v zvezi z njimi poudarja splošne značilnosti in skupne teme: kakovost, varnost, označevanje, posebne proizvodne metode, zagotavljanje pogojev za dobro počutje živali in tudi okolje na stopnji proizvodnje itd. Ta politika daje dodano vrednost nacionalnim in zasebnim pobudam, ker krepi ali spodbuja prizadevanja držav članic in zasebnih podjetij na področju promocije. Poleg tega naj bi vsem državam članicam omogočala, da skupaj s svojimi strokovnimi ali medstrokovnimi organizacijami izvajajo informacijske in promocijske ukrepe za svoje proizvode. V državah članicah Evropske unije so aktivnosti promocije najpogosteje izvajane v okviru paradržavnih institucij oziroma agencij. V velikih državah so aktivnosti celo razdeljene med več tovrstnih institucij, kjer se najpogosteje ločujejo aktivnosti na domačih in tujih trgih, pogosto pa so razdeljene tudi aktivnosti skupne splošne promocije v ožjem smislu ter aktivnosti zbiranja in posredovanja tržnih informacij. Več modelov obstaja tudi pri načinu financiranja tovrstnih aktivnosti. Nekatere države članice Evropske unije, kjer so aktivnosti skromnejše, sistemi promocije ne temeljijo na obvezni zasebni participaciji in glavnino stroškov pokrijejo iz javnih virov, vendar pri tem modelu obstajajo pomembne omejitve pri delovanju in vsebini. Druga skrajna možnost pa je model popolne avtonomnosti, kjer država zagotavlja zgolj pravni okvir za zbiranje sredstev zasebnikov, in neposredno ne financira aktivnosti promocije. V nadaljevanju predstavljamo sistem promocije v Avstriji, na Irskem, na Madžarskem, v Franciji in Italiji.