Aktivnosti generične promocije za pospeševanje prodaje in porabe kmetijskih in živilskih proizvodov so ustaljena sestavina javnih politik razvitih držav. Način pravne ureditve se med državami nekoliko razlikujejo, vendar so temeljni elementi enaki. V splošnem je generično promocijo možno izvajati po modelu, kjer glavnino aktivnosti načrtujejo ter operativno izvedejo interesna združenja proizvajalcev. Ta model je utečen za velike države s konsolidirano in uravnoteženo tržno strukturo ter tradicijo tovrstnih kolektivnih aktivnosti, zato je tovrstna praksa prisotna v ZDA, Avstraliji in Kanadi ter v nekaterih drugih velikih kmetijskih proizvajalkah t.i. novega sveta. Generična promocija je v teh modelih praviloma določena v okviru tržnih ureditev za posamezne proizvode. Ključne usmeritve aktivnosti generične promocije pogosto določajo tudi neposredno proizvajalci preko t.i. referendumov. Promocijske programe pripravljajo in izvajajo odbori proizvajalcev, ki jih v skladu z zakonom, navadno na predlog reprezentativnih organizacij, imenuje minister pristojen za kmetijstvo. Ključni element, ki ga s pravnim aktom v okviru sektorskih tržnih redov zagotovi država je sistem pravične določitve ter zbiranje obvezne participacije – parafiskalni davek.