Hkrati je osamosvojitev Slovenije manjšinske organizacije postavila v nov položaj in odprla vprašanje ustreznejših organizacijskih oblik, saj je postajalo vse bolj očitno, da je tedanji poudarjeni »binarni« sistem pomenil le začasno »kompromisno« rešitev, ki je za razreševanje manjšinskih problemov neustrezna, kakor je nezadosten tudi sistem strankarsko vse bolj razdrobljenega »skupnega« predstavništva, saj ne zajemata vrste vitalnih in temeljnih segmentov manjšinskega življenja, kot so šole s slovenskim učnim jezikom, slovenski radio in televizija ter številne »neorganizirane« in neopredeljene Slovence v Tržaški, Goriški in Videmski pokrajini. Kot je bilo že nakazano, je namreč »slovenstvo« latentno prisotno pri približno tretjini družin v etnično mešanem obmejnem pasu in približno petina v tem območju živečega prebivalstva se tako ali drugače identificira ali povezuje s slovensko manjšino. Obe manjšinski krovni organizaciji pa se doslej nista v zadostni meri zanimali za idejno in nacionalno manj profilirane pripadnike manjšine in sta jih prepuščali »črni luknji« asimilacije ali jih v najboljšem primeru sprejemali po že zaključenem procesu samoiniciativne deasimilacije. Podobno kot to počenjajo druge manjšinske organizacije v Evropi, se bo tudi slovenska manjšina v Italiji z ustrezno, načrtno in privlačno »promocijsko« politiko morala spoprijeti z vprašanjem širjenja manjšinske jezikovne prakse, kar je povezano tudi z »rekrutiranjem« novih aktivnih članov ali samo simpatizerjev. Za vse to pa ni dovolj, da imajo manjšinske organizacije zgolj značaj krovnosti, ampak se morajo lotiti tudi potrebnejšega trdega dela »na terenu«. To hkrati pomeni, da je sprejetje dolgo pričakovanega zaščitnega zakona le »začetek« dejanskega uveljavljanja slovenskega jezika in kulture v etnično mešanem območju, ne pa »zaključek« naporov manjšinskih reprezentativnih organizacij.