Kri v žilah mi je zaledenela. »Katero žensko?« sem se previdno pozanimal. »Tisto ta pametno, ki smo ji malo pregledali torbo.« Debelo sem pogoltnil slino. »Menda ji ne mislita spet težiti?« To bi v trenutku uničilo vse moje načrte. »Ne, ne, stari. Samo pogovarjali se bomo malo. Bila je prav zabavna.« Hočeš nočeš sem se moral sprijazniti s tem. Kljub temu me je, ko smo prispeli na postajo, začelo v prsih rahlo stiskati. Moja prijatelja sta korakala pred mano in se glasno prepirala. Hodil sem meter za njima in se pretvarjal, da ju ne poznam. Včasih sta znala biti res naporna. Saro smo odkrili šele povsem na repu vlaka. Sedela je v kotu ob oknu in bila zatopljena v knjigo. Spet novo, seveda. »Hej, ta pametna!« je zavpil Muc in skočil k njej. Imel sem ga skoraj na sumu, da se je malo zagrel zanjo. Sara je dvignila glavo in od presenečenja skoraj spustila knjigo. Potem se je namrščila in zavila z očmi. Preden je lahko naredila kar koli drugega, sta Muc in Kufer že sedela nasproti nje in se na široko režala. Hitro sem se jim približal in sedel poleg nje, preden bi fanta naredila kaj neumnega. Zapičila je svoj očitajoči pogled vame in se nekoliko odmaknila. »Spet vi,« je rekla in s pokom zaprla knjigo. »Ja, stara. Zadnjič si nas tako navdušila, da smo pomislili, da bi se lahko vozili skupaj ves čas,« se je zarežal Muc. Prebledela je. Oči so ji švigale naokrog, kot da bi iskala izhod.