Utrujen sem. Ponoči sem priletel v Rusijo, za časopis naj bi napisal reportažo ob osemstopetdesetletnici Moskve. Nisem si še opomogel od pristajanja v nevihti, vsake toliko po tankih linijah mojih živcev zadrhti hladna praznina. Vprašanje, če sem še živ, mogoče me je le še zadnjič osvetlilo razmehčano oko mojega spomina in me preplavilo s podobami iz zamujene prihodnosti, preden se bo izdajalsko izlilo v pozabo. Avion je padal skozi trde plasti oblakov, luč se je prižigala in ugašala, slišal sem paničen otroški jok, videl sem prste, krčevito zarite ob sedežna naslanjala, ostarelo, pretirano naličeno stevardeso, ki je lovila ravnotežje v prehodu do pilotove kabine, in skozi okence trakove kapelj, ki so vodoravno črtale zrak ob osvetljenem kovinskem trupu. Zdelo se mi je, da letalo nima moči, da bi se uprlo nevihti, krilo je divje podrhtavalo, neka velika roka je stiskala trup, da je ječal, v mirovanje srčnih prekatov je udarila visoka frekvenca motorjev, njihovo bojazljivo krhko lajanje v naravo. Nisem čutil strahu, le žalost zaradi telesa, ki mu nisem mogel pomagati. Večkrat sem se ozrl čez ramo proti repu letala, absurdno pričakujoč, da se bo med obnemelimi pijanimi ruskimi poslovneži in delavci slovenskega gradbenega podjetja pojavila ženska, ki je ni bilo v letalu.