Ko beseda v letalstvu nanese na črno skrinjico, novice, s katerimi je povezana, običajno niso nič dobrega. Črna skrinjica ima izredno slab sloves, čeprav je v resnici eno najpomembnejših orodij za izboljševanje varnosti v letalstvu. Zagotavlja jo namreč pasivno, za naprej, medtem ko tistim, ki so v letalu z njo, običajno ne pomaga nič bolj kot samonapihljiv reševalni jopič na kopnem. Črna skrinjica v resnici ni ena sama niti ni črna. Gre za komplet dveh oranžno obarvanih naprav, običajno nameščenih v repu letala, ki velja za najbolj trpežen del letala, in ki beležita dogajanje na letalu med letom. Prva, pomembnejša naprava je tako imenovani snemalnik podatkov o letu (Flight Data Recorder – FDR), medtem ko je druga naprava preprostejši snemalnik zvoka v pilotski kabini (Cockpit Voice Recorder – CVR). V nekaterih letalih sta obe napravi združeni v eno, čeprav tako letalske družbe kot proizvajalci letal in preiskovalci nesreč večinoma še vedno zagovarjajo stališče, da naj bi bili napravi zaradi varnosti ločeni. Ideja o napravi, ki bi snemala podatke med poletom, se je rodila v Avstraliji pred 52 leti. Dr. David Warren iz laboratorija za raziskave v letalstvu je predvsem zaradi številnih tragičnih nesreč prvega komercialnega reaktivnega letala de havilland comet v letih 1953 in 1954 začel razmišljati o rešitvah, ki bi olajšale delo preiskovalcem. V manj kot letu dni je namreč v treh nesrečah letala umrlo skoraj sto ljudi, proizvajalec, letalske družbe in preiskovalci nesreč pa so tavali v temi. Warren je kot strokovnjak za goriva sodeloval pri preiskavah. Ker v nobeni nesreči ni bilo preživelih, so bile preiskave dolgotrajne in pogosto neuspešne, zato si je zamislil izredno odporno snemalno napravo, ki bi beležila tako pogovore med člani posadke kot nekatere podatke o letih. Vse do leta 1958 je svoj prototip neuspešno predstavljal oblastem, dokler se niso zanj ogreli Britanci, ki so skupaj z Američani in Nizozemci v tem času veljali za letalsko velesilo.Podpora britanskih oblasti je botrovala razvoju prve komercialne različice snemalnika. Rdeče jajce, kot so napravo poimenovali, je izdelalo podjetje S. Davall $amp; Son, v resnici pa je bilo le snemalnik zvoka, prirejen iz stare vohunske naprave, shranjen v trdni, vzdržljivi, privijačeni škatli. Ime črna skrinjica naj bi sicer skoval neimenovani novinar, ki je Warrenu na prvi javni predstavitvi snemalnika in njegovega namena dejal, da je to »čudovita črna skrinjica«. Razvoj naprave je bil skokovit, podpirali pa so ga predvsem proizvajalci letal, ki so želeli ob morebitnih nesrečah pridobiti čim več podatkov, s katerimi bi lahko preprečili morebitne nove katastrofe. S črnima škatlama morajo biti danes opremljena vsa letala v komercialnem prometu, obenem pa morajo za razliko od prvih poskusov s snemalniki vse izpolnjevati zelo stroga merila, ki jih predpisujejo mednarodne organizacije za letalsko varnost. Tako mora FDR večkrat na sekundo zapisovati najmanj 88 parametrov (do leta 2002 samo 21, vendar so pravilo zaradi kompleksnosti današnjih letalskih sistemov spremenili) s hrambo podatkov najmanj za več zadnjih ur poleta, CVR pa štiri ločene kanale zvoka (kapitan, pilot, tehnik in zvok kabinskega mikrofona) za najmanj zadnji dve uri leta. Današnji snemalniki FDR so pri kompleksnih računalniških sistemih povezani neposredno na računalniški sistem za nadzor letala (fly-by-wire) in v zanki hranijo podatke za zadnjih 17 do 25 ur leta, kar preiskovalcem ob tako velikem številu parametrov omogoča zelo natančno simulacijo zadnjih trenutkov na letalu pred nesrečo ali dogodkom. Podatki se zaradi varnosti in odpornosti ne zapisujejo na magnetne, temveč na trdne medije (solid state), ki so bolj odporni proti zunanjim vplivom. Obenem morata biti oba snemalnika izredno odporna. Tako morata prestati silo, kar 3400-krat večjo od gravitacije, za vsaj 6,5 milisekunde. To je primerljivo s silo, ki nastane pri trku s hitrostjo 500 kilometrov na uro. Odporni morata biti proti ekstremnim temperaturam v požarih, tlaku v velikih globinah morja ter celo strelom iz orožja. Do živega jima ne sme niti daljša izpostavljenost slani vodi, saj lahko črne skrinjice letal v nekaterih primerih najdejo celo več dni ali tednov po tem, ko se je nesreča zgodila. Novejše črne skrinjice so večinoma opremljene tudi z lokacijsko napravo, tako da jih preiskovalci lažje najdejo in analizirajo podatke, zapisane na njih, preizkušajo pa tudi naprave, ki se v primeru nesreče izstrelijo in tako ločijo od letala. V ZDA zdaj razmišljajo celo o namestitvi dveh kompletov črnih skrinjic na vsako komercialno letalo, a dlje od zakonskega predloga za zdaj še niso prišli, podobno kot ne s predlogom, da bi snemalnikom zvoka v pilotski kabini dodali tudi snemalnik slike.o beseda v letalstvu nanese na črno skrinjico, novice, s katerimi je povezana, običajno niso nič dobrega. Črna skrinjica ima izredno slab sloves, čeprav je v resnici eno najpomembnejših orodij za izboljševanje varnosti v letalstvu. Zagotavlja jo namreč pasivno, za naprej, medtem ko tistim, ki so v letalu z njo, običajno ne pomaga nič bolj kot samonapihljiv reševalni jopič na kopnem. Črna skrinjica v resnici ni ena sama niti ni črna. Gre za komplet dveh oranžno obarvanih naprav, običajno nameščenih v repu letala, ki velja za najbolj trpežen del letala, in ki beležita dogajanje na letalu med letom. Prva, pomembnejša naprava je tako imenovani snemalnik podatkov o letu (Flight Data Recorder – FDR), medtem ko je druga naprava preprostejši snemalnik zvoka v pilotski kabini (Cockpit Voice Recorder – CVR). V nekaterih letalih sta obe napravi združeni v eno, čeprav tako letalske družbe kot proizvajalci letal in preiskovalci nesreč večinoma še vedno zagovarjajo stališče, da naj bi bili napravi zaradi varnosti ločeni.