kateri piše: »Zgornji del teh bitij je oblikovan kot pri človeku. Glava je ponavadi manjša, včasih gola, včasih pokrita z ogromnimi količinami dolgih črnih las. Ramena so široka, prsi velike in lepo razvite. Spodnji del je enak zadnjemu delu ribe, le da je ogromen. Rep je razcepljen, nekako podobno kot pri delfinu. Barva kože je črna ali temno rjava. Običajno so jih videli v sedečem položaju v vodi, ki je tako zakrivala spodnji, ribji del telesa in so jih pogosto imeli za gole kopalce ali kopalke. Šele ko so se ta bitja vznemirila, se premaknila ali odplavala, se je pokazala njihova »nepravilnost«, namreč spodnji del telesa, ki je bil enak ribjemu. Šele ko so se potopila, so pokazala svoj rep, ki je ponavadi tako močan, da z njim burkajo vodo daleč naokoli. Najpogosteje so jih zalotili, ko so si česala dolge lase ali se božala z rokami po obrazu in prsih.« Zanimiv je tudi pomorski dnevnik ladje Leonidas, ki je maja 1817. leta plula iz New Yorka proti Havru v Franciji. Dnevnik se glasi: »Maj 1817, 44 stopinj 6 minut severne zemljepisne širine. Prvi del dneva lahne spremembe vetra, delno oblačno. Okoli druge ure popoldne na levi strani ladje opazili čudno ribo. Spodnji del je bil enak kot pri ribi. Trebuh je bil ves bel, hrbet črn. Bitje je imelo tudi lase po sredini glave. Od prsi navzgor pa je bila ta riba zelo podobna človeškemu bitju in vse je kazalo, da si ogleduje ladjo in jadra z iskrenim zanimanjem. Ker je bila dosti blizu ladje in ker je bilo mirno popoldne, smo si lahko njeno postavo in gibe dolgo časa nemoteno ogledovali. Nihče na krovu še ni videl take ribe, zato smo vsi verjeli, da je to lahko le morska deklica. Prvi častnik, g. Stevens, zelo inteligenten mlad mož, mi je povedal, da je bil obraz bel, prav tak kot človeški, roke pa so bile le pol toliko dolge kot njegove. Dlani je imela enake kot so njegove, stala pa je vzdignjena nad vodo približno tri četrt metra. Gledala je na ladjo z veliko navdušenostjo. Plavala je ob eni strani približno deset do petnajst minut, se potopila in izplavala na drugi strani. To igro je ponavljala kar šest ur, nakar je izginila za vedno. G. Stevens je zatrdil, da je imela morska deklica dolge črne lase, podobne človeškim, pod pasom pa je bila prava riba. Celotna dolžina tega bitja je bila okoli 5 čevljev (okoli meter in šestdeset centimetrov).« Obširen zapis o »morskih ženah« najdemo tudi v vzhodni Indiji. V knjigi, objavljeni leta 1718 v Amsterdamu, beremo o »zee wyf«, ki označuje