Villa I Tatti v Settignanu pri Firencah je prava meka za študij italijanske renesanse in eno najboljših tovrstnih središč na svetu sploh. In kot tako tudi eno najtežje dostopnih, kamor ima čast in priložnost vstopiti le peščica izbranih. Čudovito toskansko vilo iz 16. stoletja je konec petdesetih let prejšnjega stoletja podedovala harvardska univerza, njen center za italijanske renesančne študije pa letos praznuje okroglih štirideset let. Vilo je omenjeni univerzi zapustil znameniti umetnostni zgodovinar in likovni kritik, brez katerega v prvi polovici prejšnjega stoletja nobena umetnina ni zapustila Italije v smeri Združenih držav, Bernard Berenson. Rodil se je sicer v Litvi leta 1865, a nepremožna družina se je v iskanju boljšega življenja preselila v Ameriko. Večino mladosti je preživel v Bostonu, na Harvardu pa je študiral grščino, latinščino, sanskrt, hebrejščino in nemščino. Ker je bil mnenja, da se lahko v Ameriki naučiš vsega razen izostrenega čuta za likovno kvaliteto, je ob finančni pomoči petičnih dam odpotoval v Evropo. V svojih raziskavah se je osredotočil na italijansko poznosrednjeveško in renesančno slikarstvo, izdal vrsto še danes priročnih knjig na to temo in si pridobil bogastvo z ugotavljanjem avtorstva številnih prej anonimnih ali napačno pripisanih slik. Berenson je bil mož, ki so ga cenili v najvišjih ameriških in evropskih krogih. V arhivu Ville I Tatti hranijo njegovo korespondenco s pomembnimi možmi, kakor je bil na primer Oscar Wilde, zelo blizu pa sta si bila tudi s princem Pavlom, jugoslovanskim regentom v času Petrove mladoletnosti. Leta 1936 se je na poti po takratni Kraljevini Jugoslaviji ustavil tudi v Ljubljani.