"Pri nas obstajajo trije razredi slikarjev. Prvi so umetniki; razmišljujoči intelektualci, ponavadi odlični slikarji, ki pa svojih izdelkov ne prodajajo, zato velikokrat ostanejo v ozadju in brez denarja. Čakajo na redko srečo, da jih kdo odkrije. Druga skupina so komercialni slikarji, ki ustvarjajo tisto, kar je ljudem všeč. Gibljejo se v pravih krogih, kjer jih ključni ljudje hitreje opazijo in jih plasirajo na višjo raven, kar prinese tudi več denarja, vprašanje pa je, koliko so res dobri. Tretji razred je vmesni, v katerem slikarji skušajo ostajati zvesti sebi, slikanje pa jim ni nujno za eksistenco. Sebe bi umestila med drugi in tretji razred, saj kljub komercialni naravnanosti skušam držati svojo rdečo nit. Rada bi prepričala ljudi, da je lahko tisto, kar jim mogoče prvi trenutek ni všeč, tudi dobro. In da bi prodala tisto, kar se meni zdi vredno. Ljudje ti bodo verjeli, če boš sam verjel vase. Še eno klasificiranje bi omenila, in sicer akademike in samorastnike. Tudi tu bi se umestila vmes. Akademiji delujejo skupinsko, kot moda. Ve se, kaj je in in ponavadi se vsi zgledujejo po tem, vendar ohranjajo svoj individualni slog. Trenutno so gibanja v slikarstvu zelo realistična: odlično poznavanje slikarskih tehnik, s katerimi lahko nato do potankosti dodelaš kakšen detajl. Temu bi lahko rekli tudi renesančno slikarstvo individualizma; narediš nekaj, česar po možnosti ni še nihče, čim bolj enostavno in izčiščeno."