Trideset let pesnikovanja Iva Svetine - petnajst pesniških zbirk! Štiri leta po nastopu v almanahu 441 je izšla njegova prva samostojna knjiga z nenavadnim naslovom Plovi pupa magnolija do zlatih vladnih palač (1971). Sprva se je Svetina igral z jezikom in zvočnostjo, njegov izraz je bil zgoščen, nagnjen k pretiranemu esteticizmu in napolnjen z neštetimi absurdnimi prispodobami, zato je poezijo iz tistega obdobja mogoče opredeliti kot ludistično in tudi lingvistično ( Marljivi Švicarji skrbijo za avtentično razlago zakona o umrljivosti poletnih čebel, ki se v šestih tednih izrabijo in morajo poleteti na beli pisti surovega masla ). Poleg tega je bil njegov meseni, sočni erotizem poglobljeno natančen in včasih celo povezan s telesnimi tekočinami ( Heliks in Tibija, 1973). Nekateri so v tej poeziji prepoznali satirične in politične motive, toda odstop od tendencioznosti se je nakazoval že z navduševanjem nad renesančnim slikarstvom Botticellija. Medtem ko ga je v istoimenski zbirki (1975) še zanimala transformacija evropsko-krščanskega duha, pa se je pozneje vse bolj usmerjal v eksotiko in oddaljene kraje, v orientalsko filozofijo ( Dissertationes, 1975-1977; Bulbul, 1982), ki jo je zlasti pod vplivom prevajanja tibetanske Knjige mrtvih še bolj sprejel za svojo ( Knjiga očetove smrti, 1990). Svetinova poezija v določenem trenutku ne želi biti več klasična poezija, temveč samo še modrost oziroma približevanje nikoli povsem doumljivemu spoznanju večnosti ( Svitanice, 1998). Naslov izbora Stihi, videnja, izreki kaže, da te poezije ni mogoče zreducirati na eno samo točko, temveč jo je treba dojeti v tako širokem kontekstu, na kakršnega prisega pesnik - kot sinkretizem zahodne in vzhodne miselnosti.