Na strmem grebenu hriba nad naseljem Vitanje na drugem bregu Hudinje so razvaline novega vitanjskega gradu (Weitenstein), ki ga domačini po posestniku imenujejo "Krajnikov grad". Pozidan je bil v zadnji četrtini 13. stoletja, v zgodnji gotski dobi, sprva pa so ga upravljali viteza Viljem in Bertold Strassbergerja (omenjena leta 1301) in krški ministeriali vitezi Vitanjski (leta 1316 je omenjen vitez Albert), nato pa po letu 1429, ko je rodovina vitanjskih vitezov izumrla, Tomaž Auer, od leta 1430 Martin Wagner, od leta 1434 Staindorffer, 1436 Jošt Moshaimer, 1439 vitez Lindeški, 1444 Ozvald Grolzheim, 1445 Hans Gradenegg, 1478 Anton Grassl, 1482 Andrej Golienz, do 1488 leta Henrik Leypacher, od leta 1488 pa Krištof Weyspriach. Od leta 1515 je Vitanje upravljal Ahac pl. Schrott z Žovneka, nato njegovi dediči (Hans Schrott ga je leta 1560 obnovil), Hans Ludvik Wagen je gospoščino kupil leta 1603, Hans Galler ga je imel v najemu od leta 1607, okoli leta 1620 pa rodbina Lamberg. V skromnih grajskih razvalinah izstopajo ostanki gotskega stanovanjskega palacija. Grad, prvič je neposredno omenjen leta 1404 kot nouum castrum Weitenstain (pred tem leta 1353 skupaj s starim gradom - paidevest), so opustili po letu 1748, ko je vanj udarila strela. Leta 1734 je papež Klemen XI. dovolil zasebni oratorij (kapelo) na gradu. G.M. Vischer je vitanjska gradova upodobil v svoji topografiji leta 1681, starega kot razvalino, novega pa kot mogočen skupek grajskih poslopij s stolpi in močnim obzidjem. Jedro gradu so tvorili mogočen stanovanjski stolp s pomolnimi stolpiči, obrambni stolp in stolpič z grajsko kapelo. Zasnovo je obtekalo renesančno obzidje s petimi polkrožnimi stolpi. Danes o novem gradu pričajo razvalina zgodnjegotskega palacija in ostanki renesančnega obzidja. Kot kaže, so obdelano kamenje iz novega gradu pridoma uporabili za zidavo hiš v starem trškem delu.