Renesančni umetniki oziroma ljubitelji njihovih del imajo v primerjavi z drugimi obdobji to prednost, da ravno od časa njihovih rojstev ali smrti mineva okrogla polovica tisočletja, kar običajno prinaša organizacijsko zahtevne razstavne preglede njihovega dela, restavratorske posege in različna strokovna srečanja. Tokrat je takšnega projekta v sosednji Italiji, ne glede na to, da je od 500-letnice njegove smrti minilo že več let (med razlogi za prestavitev omenjajo znani potres v Umbriji in Marchah leta 1997, temu sledeča leta restavriranja pa tudi birokratske ovire), deležen pomemben zgodnjerenesančni slikar Benozzo Gozzoli (rodil se je okoli leta 1420, umrl je leta 1497), avtor, ki se je v Firencah formiral v prelomnih tridesetih letih 15. stoletja, ko so v tem mestu delovali Fra Angelico, Filippo Lippi, Paolo Uccello, Domenico Veneziano in Piero della Francesca. Za razliko od teh se sam ni nikoli uveljavil kot posebej revolucionaren slikar; raje kot formalne inovacije je izpostavljal izrazito eleganco in zazrtost v že minula obdobja, kar mu je prineslo veliko več naklonjenosti med javnostjo kot pa med sodobnimi »kritiki«. Izšel je iz okolja prvega izmed zgoraj naštetih, Fra Angelica, s katerim je mdr. sodeloval pri dekoraciji samostana S. Marco. Med letoma 1444 in 1447 je pri nastajanju vrat Porta del Paradiso v krstilnici florentinske katedrale sodeloval z Lorenzom Ghibertijem, še istega leta 1447 pa se je znova vrnil k Fra Angelicu in z njim sodeloval pri papeških naročilih v Vatikanu. Leta 1449 je zaključil Zadnjo sodbo v katedrali v Orvietu, leto kasneje pa se je preselil v Umbrijo, kjer je dosegal naročila frančiškanskega reda. V zgodnjih petdesetih tudi v samostanu v Montefalcu, ki je prizorišče njegove tokratne razstave. Leta 1453 je slikal za klarise v Viterbu, tri leta zatem pa je delal za Kolegij sv. Hieronima v Perugii. Leta 1458 je sodeloval kot »dekorater« v Rimu, pri inavguracijskih ceremonijah za novega papeža Eneja Silvija Piccolominija oziroma Pija II., med letoma 1459 in 1463 pa je znova delal v Firencah, kjer je za Medičejce ustvaril svoje najbolj znano delo, poslikavo kapele Palače Medici-Riccardi z izrazito dvorsko inačico Pohoda kraljev, v katerega je vključil množico portretov sodobnikov (seveda Medičejcev in njihovih zaveznikov pa tudi sam se je kar dvakrat upodobil). Leta 1967 je deloval v cerkvi S. Agostino v San Giminianu, leto kasneje pa je začel sodelovati z ustanovo Opera della cattedrale v Pisi. To sodelovanje je trajalo kar 16 let, med katerimi je Benozzo slikal v Camposantu in vodil plodno delavnico, ki je z umetniškimi artefakti zalagala tako Piso kot okolico. Leta 1495 so Piso zavzeli Francozi, kar je slikarja odgnalo prek Firenc v Pistoio, kjer je v Palazzu Comunale ustvaril svoje zadnje stensko delo Maesta, ki pa je ostalo na stopnji sinopije.