Vendar je to le površen opis situacije, opozarja kritik James Hall in dodaja, da je avtor pri sicer elegantnem pripovedovanju prezrl ceno, ki so jo umetniki morali plačati za višji status, dosežen z množico nabranih znanj. Ko so si status zagotovili, so se velikokrat soočili z dejstvom, da manualnost slikarstva in kiparstva vzame preveč časa in jim ga ne preostane dovolj za širjenje znanja. Velika renesančna umetnika intelektualca Michelangelo in Leonardo, ki sta se raje posvečala intelektualnim razglabljanjem kot manualnemu delu, sta v poznejšem obdobju le redko sama dokončala svoja dela. In nasprotno: produktivnost Raffaela in Tiziana, ki se nista obremenjevala z intelektualiziranji, je bila zelo številna. Leonardo je z leti v imenu ustvarjanja takrat zelo čudaških eksperimentov celo opustil kiparjenje. Michelangelo je bil nenehno razpet med freskami, poezijo in arhitekturo. Hall napade tudi tiste umetnostne zgodovinarje, ki citirajo zlasti suhoparna razpravljanja Benedetta Varchija o Michelangelovih velikih in prestižnih umetninah, njegovih misli o poeziji pa se raje izognejo, čeprav je bil nad njo veliko bolj navdušen.