Mirni otoček leži nasproti Zaliva svetega Marka; najlepši pogled nanj je ponoči, ko je cerkveno pročelje osvetljeno. Tu sem si odpočila od živahnejšega Murana, poslušala ščebetanje ptičev in vdihovala zrak, prepojen z vonjem dišečih cipres; včasih so ga imenovali tudi Otok cipres. V 10. stoletju so ga naselili benediktinci in postavili samostan, tu je bilo med drugo svetovno vojno skladišče orožja. Cerkev San Giorgio Maggiore je leta 1565 zasnoval sloviti renesančni arhitekt Andrea Palladio (15081580). Po njem se imenuje tudi arhitekturni slog palladijevska arhitektura. Glavne značilnosti so strogost, eleganca in upoštevanje renesančnih matematičnih zakonitosti. Ko sem stopila v notranjost, sta me presenetili svetlost in prostornost. Za nekatere umetnostne zgodovinarje je to najboljša Palladijeva cerkev. Beli zidovi pa so tudi odlična podlaga za dve umetnini znanega renesančnega slikarja Tintoretta (15181594). Prva je Zadnja večerja, druga Nabiranje božje mane. Z dvigalom sem se zapeljala na visoki zvonik, ki ponuja pogled na Benetke z okolico. Benečani pravijo, da tega ne smete zamuditi, tudi če ste v Benetkah le en dan. Slišala pa sem tudi zgodbo o nesrečnem kipu angela. Leta 1993 ga je veter ob močni nevihti odtrgal z vrha zvonika. Seveda so naredili novega, da bi mesto in otok obvarovali pred nesrečo. S cerkvenega zvonika pa je tudi čudovit pogled na samostanski vrt s stebriščem, ki obkroža pokriti hodnik, kjer menihi razmišljajo. Otok obiskujejo tako turisti kot ljubitelji glasbe, saj v cerkvi občasno prirejajo koncerte.