Renesansa (1450‡1600). V tem obdobju se je najbolj razvila polifonija, glasba, v kateri so posamezni deli neodvisni drug od drugega. Prvič so začeli tiskati glasbene note. To je omogočilo izvajalcem učenje in ponavljanje posameznih delov. Glasba je postala bolj kompleksna. Josquin, Byrd in Dufay so tisti znani renesančni skladatelji, katerih glasba je preživela vse do današnjih dni. Večina strokovnjakov pa se strinja, da je bil največji skladatelj svojega časa Italijan Palestrina, ki se je rodil kmalu po Leonardovi smrti. Barok (1600‡1750). V baročni glasbi je prevladoval kontrapunkt. V glasbenem smislu je to zakonitost vodenja in prepletanja samostojnih, a harmonsko med seboj odvisnih glasov. Baročna glasba je zelo konsistentna in temelji na natančnih navodilih za skladanje. Glasbo so v tem obdobju pisali predvsem za dvore in verske namene. Najznamenitejša baročna skladatelja sta Bach in Händel. Klasicizem (1785‡1820). Po petintridesetletnem prehodnem obdobju (1750‡1785) se je začelo obdobje klasicizma. V tem času se je priljubljenost kontrapunkta zmanjšala, ker je vodilne dele melodije začela spremljati harmonija. Stroga in natančna baročna navodila za zapisovanje glasbe so se sprostila in nastala je sonata, ki je ustvarjalcem omogočila večje izražanje osebnega sloga. Čeprav je bila glasba še vedno formalna, sta njeni največji značilnosti eleganca in prefinjenost. Največji predstavniki so Mozart, Haydn in Beethoven. Romantika (1820‡1910). V tem obdobju so glasbeno strukturo še bolj razširili z uvajanjem eksotičnih harmoničnih elementov in melodičnih eksperimentov. V želji po doseganju idealnega so posamezni skladatelji dajali pred-