Kot njegovemu velikemu sodobniku Richardu Straussu, so bila tudi Pfitznerju izhodišče glasbeno-gledališkega ustvarjanja Wagnerjeva dela. Svoj osebni kompozicijski slog (ki je ostal poznoromantičen) pa si je ustvaril šele v "Palestrini", za katerega je na osnovi preučevanj življenja in dela velikega rimskega renesančnega skladatelja Giovannija Pierluigija da Palestrine (1525-94) in zgodovinskih razprav o tridentinskem koncilu (1545-63) sam napisal pesniško predlogo. Središčna oseba v Pfitznerjevi glasbeni legendi je kajpak Palestrina, od katerega zahteva rimski kardinal Borromeo, da skomponira mašo, kar stori skladatelj v eni sami noči. Z njo postane na mah slaven, papež ga sprejme kot prijatelja, po ulicah Rima pa vzklikajo njegovo ime. Vendar to Palestrine ne gane in ne gre med množice, temveč vztraja pred svojimi orglami, ker se zaveda (potem ko je prenehal po smrti svoje žene komponirati), da je le zadnji člen v tisočletni verigi. Prisiljen je naprej ustvarjati v starem slogu, čeprav sočasno nastaja (v Firencah) že nov, monodični način skladanja. Zgodba, seveda, ne temelji na zgodovinskih dejstvih, kajti Palestrina je mašo (Missa papae Marcelli), ki naj bi rešila obstoj takratne cerkvene glasbe, napisal šele dve leti po koncilu (1565), vendar pa so njegov polifonski (a cappella) kompozicijski slog proglasili kot vzor komponiranja cerkvenih skladb.