Za Koljo Mićevića sem prvič slišal na začetku sedemdesetih let, ko mi je prišel v roke izbor pesmi Paula Valéryja s poetičnim naslovom Med jutrom in palmo. Kot sem pozneje ugotovil, ko sem sam prevajal Valéryja, je Jutro prva, Palma pa zadnja oda iz osrednje pesniške zbirke tega francoskega pesnika Charmes (1922). Ta naslov je ena izmed redkih neprevedljivih stvari v svetovni poeziji: dobesedni prevod Čari namreč ne pokriva povsem etimoloških pomenskih vrednosti tega pojma, ki jih je Valéry izrazil z latinskim podnaslovom Deducere carmen izpeljati pesem. Carmen pesem je torej izvor francoskega šarma, tistega čara, ki je povsem začaral Koljo Mićevića in ki sem mu zapisan tudi pisec pričujočih vrstic. To geslo carmen charme čar pesem zasije v mojem duhu vsakič, kadar pomislim na Koljo Mićevića. Srečno naključje (če v teh zadevah sploh obstajajo naključja) je hotelo, da sem se tudi jaz pesniško formiral pod zvezdnim obzorjem francoskega simbolizma, zato so Mićevićevi prevodi name učinkovali vzpodbudno: v času, ko Slovenci še nismo imeli knjiznih izdaj Valéryja in Mallarméja, temveč le nekaj sporadično objavljenih prevodov, so mi Mićevićevi prevodi njunih zbranih pesmi dokazovali, da je prevod teh dveh pesnikov, ki sta veljala za neprevedljiva, mogoč. Pozneje sem prebiral tudi mnoge druge njegove prevode: antologijo trubadurske in truverske lirike, renesančnega pesnika Mauricea Scčva, Edgarja Allana Poeja, Federica Garcio Lorco, itd., itd., vse do prevodov Dantejeve Bozanske komedije in Prešernovih Poezij v francoščino. Zmeraj znova me je očarala prevajalska strast brez primere: ne le kvantiteta, izjemno obsezen bibliografski opus prevedenih del in avtorjev, temveč in tudi predvsem kvaliteta; ne le filološka resnost in tenkovestnost, temveč tudi temeljna bivanjska zaveza, zrtvovanje vseh ustvarjalnih energij prevajalskemu poslanstvu. Da, resnično: gre za poslanstvo in ne zgolj za obrt. Za umetnost in ne zgolj za spretnost. Če kdo, potem Kolja Mićević sluzi v čast prevajalskemu poklicu, dokazujoč, da je prevajanje ustvarjalno dejanje. Produkcija, in ne reprodukcija smisla.