skušajmo najprej ugotoviti, kdo se smeje in zakaj. Smejejo se lahko vsi ti, ki so s pomočjo Fincev in njihove »patrije« – naj bi ta narod na severu raje pometal pred svojim pragom! – podtaknili slovenskemu premieru zgodbo o podkupnini in se delajo, kot da se je nanjo nasadil sam. Lahko da se je. A mnogi Slovenci so raje volili Janeza Janšo, četudi s sumom, da se je njegovih rok kaj prijelo, kot da bi poslušali krohot velikih tatov, ki se smejejo malemu, češ kaj se lotevaš stvari, ki jim nisi kos. Saj je znano, da Janša pušča »prstne odtise« v vseh poslih, ki se jih loti – tako nam govorijo bivši in novi zmagovalci volitev, ki do popolnosti obvladajo umetnost, kako se iz uzmoviča spremeniš v detektiva in narobe. Da je naivnih ljudi, ki so pripravljeni dati zaupnico Janši, ne glede na vsa podtikanja in blatenje skozi štiri leta njegovega mandata, na Slovenskem kar precej, priča skoraj tretjina oddanih glasov, ki bi jih bilo lahko še več, da jih niso v volilnih komisijah preveč natančno šteli. »Zlato zna tekste več kot vestno brati,« je zapisal že renesančni pesnik Camoes. Smeje se lahko bataljon čez petsto slovenskih novinarjev, ki so nas tožili pred Evropo, češ da pod Janševo strahovlado ni bilo svobode tiska. Zdaj jo bodo imeli, toliko ali še več kot v Titovi Jugoslaviji. Od najbolj uglednih novinarskih peres, tistih gostujočih ali drugih stalno nastavljenih, za vsak primer posebej in za vse počez. Njihov največji problem bo, da se niti pod spovedno molčečnostjo ne bodo mogli spomniti kakega svojega članka, kjer bi ob slabem o Janši povedali tudi kaj dobrega. Toliko za spodobnost. Ali da upravičijo diplomo na FDV, kjer jih navsezadnje niso učili samo barabije. Smeje se na vsa usta tudi največji ljubljanski Srb, po katerem šele zdaj prihajajo časi prave demokracije. In če še ne bo prava, jo bomo uvozili iz Beograda. Z novo socialistično vlado bodo spet postali spoštovanja vredni državljani, na preteklost pa bomo skušali pozabiti. Bolj grenak pa bo smeh tistih, ki ne morejo kar tako pozabiti na preteklost. In ki jim je štiriletni mandat desnosredinske vlade vendarle prinesel nekaj upanja. Ne govorim o gospodarskih uspehih, o uvedbi evropske valute, o zmanjšanju brezposelnosti, o mnogih pametnih uredbah, ki naj bi prinesle red v pretežno »samoupravljalsko« družbo iz prejšnjega stoletja. Ali o našem evropskem predsednikovanju, kjer smo si