Današnjega pesnika ne utesnjuje oblika soneta, ne obvezujejo ga številna pravila poetik, ki jih je moral upoštevati pesnik renesanse ali baroka. Zdelo bi se, da si lahko danes bolj kot kadar koli prej prizadeva, da bi ujel kar največ resničnosti. Še toliko bolj, ker rad posega po govorici ulice in ker se zabrisujejo razlike med literarnimi zvrstmi; ne upošteva se več jasna delitev na roman, novelo, poezijo, esejistiko. Pa vendar se med pesnikom in resničnostjo kot nekoč dviga steklena stena konvencij, ki si jih nikdar jasno ne uzavestimo, dokler ne potonejo v preteklost in se ne pokažejo v vsem svojem čudaštvu. Lahko se vprašamo, ali morda mračni ton, ton brezupa, ne sodi med tiste lastnosti današnje poezije, ki jih bodo nekoč prepoznali kot vsem vsiljeni lak nekega sloga. Kot antična mitologija in trojanska vojna za renesančne pesnike tudi vizija, ki ji je bilo odvzeto upanje, pogosto ni nič drugega kot kliše, ki je skupen poeziji mnogih dežel. Lahko bi našteli še druge razvade, ki omejujejo svobodo potez. Brž ko v ospredju ni popolnost dela, temveč ekspresija sama, “pretrgan šepet”, postane vse, kot so temu rekli, écriture. Hkrati občutljivost za dražljaje vsake minute in vsake ure spreminja ta écriture v nekakšne dnevnike vzdražene povrhnjice. Govoriti o čemer koli, samo da govoriš, postane opravilo, ki je samo sebi namen, sredstvo zaklinjanja strahu. Kot bi se maščeval obrazec: “Ne govorimo mi jezika, jezik govori nas.” Ker ni res, da vsakdo, kdor govori o resničnih stvareh, tem podeljuje otipljivo obliko, nujno, da bi zaživele v umetniškem delu. Ravno tako jih lahko spremeni v neresnične.