Umetnike je že od nekdaj očaral pojav svetlobe kot optični fenomen, ki je v sebi utelešal tudi močan simbolni pomen. V vsej svoji neoprijemljivosti in nikoli do konca dognanih abstraktnih razsežnosti, je ostajala skozi stoletja in stoletja izziv umetnikom. Ne le impresionisti, že renesančni mojstri so jo, za doseganje barvne perspektive, poskušali z barvo ujeti na svoja platna, jo materializirati in z njo vdihniti življenje svojim umetninam. A vse do izuma fotoaparata je ostajala le izrazno sredstvo in nikoli dejanski medij oziroma umetnikovo orodje, kakršnega je danes zaslediti med umetniki v Rogu. Sodobne tehnologije ponujajo umetnikom zlasti v zadnjih desetletjih neštete nove možnosti za uporabo svetlobe, ki so jih umetniki na razstavi uspešno uporabili v kombinacijah s klasičnimi mediji, kakršna je prav fotografija. Italijan David Grassi in Rajko Bizjak sta na primer problematiko abortusa izrazila v računalniško generiranih fotopodobah. Vizualno izjemna pa je še zlasti dramatična fotoinstalacija slovenskega umetnika Željka Stevaniča, ki nas seznanja, koliko nove poetike se da najti v sicer nasilni klubski fluorescenci neonskih luči, ki tudi sicer na razstavi najbolj izstopa in ki so jo kaj radi uporabljali že umetniki, kot je na primer Dan Flavin v šestdesetih letih. Stevanič je z izvirno kombinacijo neonske svetlobe in klasično narejenih fotografij v temnem prostoru razkosal podobo ženskega telesa v neraspoznavne fluorescenčne fragmente. Nasprotno pa je Italijan Alessandro Lupi v temnem prostoru iz fragmentarno nanizanih žic, ki žarijo pot curkom svetlobe, žensko figuro sestavil v dinamizirano prostorsko konstrukcijo.