Konspirativna miselnost in prezirljiv odnos do normalnega funkcioniranja umetnostnega trga sta pognala tako globoke korenine, da jim obča ekonomska liberalizacija, ki je sledila slovenski osamosvojitvi in spremembi političnega režima, še dolgo ne bo mogla do živega. Tistih nekaj častnih izjem pri korporativnih zbiralcih, kakršna je na primer Factor banka, kak ducat resnih zasebnih zbiralcev, ki se pred odločitvijo za nakup umetniškega dela posvetujejo s strokovnjakom ali proučijo razpoložljivo literaturo ter skupinica profiliranih zasebnih galeristov (prešteli bi jih lahko na prste ene roke), ki je ne motivira zgolj želja po čim lažjem in čim hitrejšem zaslužku, so šele komajda opazni znanilci spremenjenih razmer, medtem ko prevladujoča podoba trgovanja z umetniškimi deli pri nas v bistvu ni dosti drugačna od tiste iz minulih desetletij. Kupna moč se je sicer povečala, do premen okusa pa v glavnem ni prišlo, morda je opaznejši zgolj odstotek tistih, ki si domišljajo, da bodo z nakupi pri sumljivih preprodajalcih na hitro obogateli, a se navadno hudo opečejo. Skoraj ne mine teden, da ne bi zvedeli, kako se je v hiši kakšnega slovenskega povzpetnika znašel kakšen »Rembrandt«, »Gauguin« ali »Kandinsky«, najpogosteje sproduciran nekje v okolici Beograda (tim. »zemunska šola«), domnevno prihajajoč iz Šlomovićeve zbirke ali zapuščine kneza Pavla, za »ugodno« ceno nekaj desettisoč mark kupljen od znanca poslovnega partnerja, ki se je znašel v stiski (»znanec« namreč) zaradi kockarskih dolgov. Kot skrajni primer tega vrhunskega nategovanja smo evidentirali celo v umetelne okvire zakamuflirane Unicefove razglednice z reprodukcijami renesančnih mojstrov...