Zdaj bo seveda kdo pomislil: lepo prosim, a zdaj bomo brali pa kolumno o knjigi 450 let po avtorjevi smrti ali kaj? Ampak jezična kot sem, imam seveda že tudi odgovor: točno, stare knjige so krasne ravno zato, ker lepo kažejo, da naj se nikar ne slepimo, da smo v pol tisočletja pogruntali kaj zares koristno novega. In če gre za renesančna dela, pa če je to Petrarca, Boccaccio, Shakespeare ali Cervantes, toliko bolj. Renesančni ideal človeka homo universalis je bil srečko prve vrste: če je bil dovolj radoveden in dovolj bister, se je lahko loteval stotih stvari hkrati, tako starih grških in rimskih tekstov kot lastnega kulturnega izročila, lahko je bil hkrati botanik, kemik, slikar in graditelj čudnih letalnih strojev. Si predstavljate, da bi hoteli danes biti ljubiteljski kemik? In bi z epruvetko nad kuhinjskim štedilnikom poskušali konkurirati Novartisovim laboratorijem? Svet in znanje sta bila mlada in sta se zdela obvladljiva (seveda pa so bile meje vidne le genijem, medtem ko neuki hvala bogu še vedeli niso, česa ne vedo), ne tako kot danes, ko gre celo čez mojo pisalno mizo dnevno toliko knjig, da me včasih ima, da bi šla demonstrirat pred parlament s transparentom: Dol s tiskom! Gor z davki na knjigo!