Notranjščino neke stare, napol razpadle, skrivnostne zagrebške elektrarne so prebarvali v kardinalsko rdečo, kot nas fascinira na platnih renesančnega genija Rafaela, po katerem se imenujejo. Rdeč prostor so osvetljevale le bakle, ki so metale mistične sence. Na prizorišču sta se pojavila razgaljena fanta v težkih čevljih, Gilgameš in Engidu iz mezopotamskega epa o smrti in prijateljstvu. Njuna “soigralca” sta bila čudovita psa, veliki črni dogi z lesketajočo dlako in gracioznimi mišicami. Med igralcema in dogama se je razvilo čutno, skorajda seksualno razmerje. “Gilgameš je luč, ki sveti v senci spomina,” so zapisali člani gledališča Raffaello Sanzio. Njihovo gledališče naj bi prodrlo v gledalčevo nezavedno, razsvetlilo zatemnjeni spomin, povrnilo izgubljeno večnost, ki jo iščemo in v katero se vračamo v smrti in erotiki, včasih pa se je dotaknemo tudi v umetnosti.