Z Draisom se pogosto začenjajo zapisi o zgodovini in razvoju dvokoles. Vendar je imel njegov izum tako kot drugi svoje predhodnike. Že leta 308 pred našim štetjem je Grk Demetrios iz Falerona izdelal napravo, ki je bila kombinacija voza in hodilnega kolesa. Skico dvokolesa s pedali in prenosom na zadnje kolo so našli tudi med zapiski vsestranskega renesančnega genija in plodnega izumitelja Leonarda da Vincija. Nastala naj bi okoli 1495., Leonardovo avtorstvo pa ni povsem zanesljivo, lahko jo je narisal kateri od njegovih učencev. Pri skici preseneča nenavadna podobnost z dvokolesi, ki so dosegla tolikšno stopnjo tehnične izpopolnjenosti šele štiristo let pozneje. Leta 1690 je risal načrte za dvokolo francoski mizar Elie Richard, tri leta pozneje je francoski matematik Jaques Ozanam izdelal model dvokolesa, pri katerem pa bi bilo treba še marsikaj domisliti, preden bi delovalo. Dvokolesa, v osnovi precej podobna četrt stoletja poznejšemu Draisovemu, je 1791. izdeloval francoski grof Sieur de Sivrac. Poleg pedalov pa jim je manjkala še ena pomembna sestavina: tudi okoli navpične osi vrtljivo prednje kolo. Zato je bilo mogoče s Sivracovimi kolesi, ki so jih imenovali celerifere ali velocipede, voziti le naravnost, tako pa je težko loviti ravnotežje. Ker so jih uporabljali predvsem za zabavo, jim je izumitelj dajal živalske oblike, medtem ko je bilo Draisovo kolo povsem resno zamišljen tehnični izdelek.