Naslov Campo de'Fiori aludira na Cvetlični trg v Rimu, kjer je inkvizicija leta 1600 na grmadi sežgala Giordana Bruna, renesančnega filozofa narave. Heretična Brunova osebnost in njegova misel o neskončnem univerzumu, v katerem ni bilo prostora za krščanskega Boga, pomeni tudi vsebinsko izhodišče predstave. Idejno sobivanje svetov je vpleteno v samo strukturo predstave; v prvem, počasnem, a hkrati intenzivno izvedenem delu, je na zatemnjenem prizoriču s knjigo na kolenih v naslonjač potopljen moški, Giordano. V nadaljevanju z odlično izvedenim moduliranjem avtoričinega glasu sledi dialog med ostarelim Brunom in mladim učencem o Brunovi nespravljivosti s tedaj prevladujočim konceptom o urejenosti sveta, medtem ko na ozadju prizorišča visi ogromna, renesančno okvirjena podoba (fotografija Tomo Brejc) duhovno osiromašenega sveta.V nadaljevanju starec vstane iz naslonjača in nepopusljivo - kakršna je bila tudi Giordanova zgodba - za ceno vsega, zlasti življenja, neuklonljivo pada pred podobo duhovne puščave.