Razvaline starega gradu (Gortschach, Gorizach) je imenitni ljubljanski škof Oton grof Buchheim (1641–1664) uporabil pri graditvi nove graščine v bližini. Dvorec, ki ga je najbrž zasnoval deželni stavbni mojster Francesco Olivieri, je bil nekoč precej obsežnejši. Današnjemu stavbnemu jedru so bili na prednji strani dodani dve stanovanjski krili in stolpič. Renesančni dvorec je zaradi poudarka na osrednji osi, velikega portala, stranskih kril in okrasnega vrta z gojiščem fazanov napovedoval baročni tip dvorcev. Rezidenco ljubljanskih škofov je dal dodatno povečati in prezidati škof Ernest Amadeus grof Attems med letoma 1743 in 1757. Park ob dvorcu je sodil med najlepše pri nas. V letih 1830–1831 pa je dal škof Wolf zaradi prevelikih vzdrževalnih stroškov podreti obe stranski krili in znižati vzhodni trakt. Dvorec ima danes pravokotno talno osnovo s štirimi krili, ki obkrožajo manjše notranje dvorišče. Na prednji strani sta na vogalih stolpiča, ki sta se ohranila iz časa nastanka dvorca. Arkade in rokokojsko štukaturo na notranji, dvoriščni strani sta za časa škofa Attemsa zasnovala ljubljanski stavbni mojster Candido Zulliani in celovški štukater Johann Wolfgang Auracher, ki je morda izdelal tudi poznobaročni, delno rokokojski štukaturni okras hodnika, ki vodi v grajsko kapelo. Zunanjo fasado dvorca je za časa škofa Wolfa okrasil furlanski stavbni mojster Krištof Cragnolini. Kapela je posvečena zavetniku grofa Attemsa – sv. Frančišku Saleškemu. V kapeli so bile nekoč velika ovalna slika Valentina Metzingerja iz leta 1753 Poveličanje sv. Frančiška Saleškega in sliki istega slikarja Sv. Frančišek spoveduje plemiča ter Sv. Frančišek s Frančiško Šantalsko. Slike danes visijo v Narodni galeriji v Ljubljani. Osrednji prostor v dvorcu je baročna dvorana. Njene stene prekrivajo štukature in freske iz sredine 18. stoletja, ki jih je naslikal ljubljanski jezuit Anton Werle. Prikazujejo primere nasilne smrti (Aleksandrovo smrt, umor triumvira Pompeja v Egiptu, umor Cezarja z bežečimi zarotniki), ki najbrž predstavljajo prispodobe o minljivosti človeškega življenja, o prevarani sreči ali izgubljenem zaupanju. Dvorec je bil po drugi svetovni vojni obnovljen. Od leta 1964 so bile v njem razstavljene neevropske zbirke Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani (kitajske zbirke, ljudska umetnost Indonezije in Mehike). Za dvorec danes skrbi lastnica Župnija Preska in je zaradi obnovitvenih del začasno zaprt za turiste.