renesansa (iz francoščine, 'preporod'), ime za intelektualni in umetnostni razcvet, ki se je začel v Italiji v 14._stoletju in tam dosegel vrhunec v 16._stoletju ter pomembno vplival na celotno preostalo Evropo. Ideja preporoda v sebi skriva pomisel na oživljanje vrednot klasičnega sveta (čeprav se je zanimanje za klasične latinske spise porodilo že v 12._stoletju). Sam koncept oživljanja antike se je izoblikoval že v 15._stoletju, v 16._stoletju pa ga je sistematično razvijal *Vasari. Menil je, da je umetnost v srednjem veku nazadovala, da jo je na pravo pot znova spravil *Giotto in da je svoj vrhunec dosegla z *Michelangelom. Ideal »renesančnega človeka« (uomo universale) je izšel iz načela, da se lahko človek brezmejno razvija bodisi v fizičnem, družbenem ali umetnostnem oziru. Ta ideal sta imenitno utelesila *Alberti, ki je bil sam arhitekt, slikar, znanstvenik, pesnik in matematik, ter *Leonardo da Vinci. *Brunelleschi velja za prvega renesančnega arhitekta; njegovo zanimanje za ostanke rimskega stavbarstva je porodilo zgradbe, ki jih je mogoče postaviti ob bok najlepšim antičnim primerom. Med poglavitnimi arhitekti velja omeniti tudi Albertija, *Bramanteja, ki je med sodobniki veljal za najuspešnejšega arhitekta visoke renesanse, ter *Palladia. Na področju kiparstva gre začetke renesanse sicer iskati že pri Nicoli *Pisanu v poznem 14._stoletju, saj je znano, da so nanj vplivali rimski sarkofagi. Vendar pa je bil prvi umetnik, ki iz preteklosti ni le preprosto prevzemal posameznih motivov, šele *Donatello na začetku 15._stoletja, ki je v celoti ponotranjil duha antične plastike. *Ghiberti, Michelangelo in drugi so razkrili nove izrazne možnosti, ki so bile antiki še neznane. Renesanso je z ozirom na vpliv antike nekoliko težje definirati na področju slikarstva, saj se je ohranilo le malo klasičnih slikarskih izdelkov. Iz klasičnih zapisov je znano, da so se slikarji odlikovali po zvestem posnemanju narave in tako je ta vidik postal osrednja skrb zgodnjerenesančnih slikarjev, kakršna sta bila Giotto in *Masaccio. Slednji se je problematike umetniškega upodabljanja lotil z znanstveno zagnanostjo, na novo odkrita *perspektiva pa je pripomogla k realističnemu odslikovanju narave. V 15. in 16._stoletju so bila glavna središča renesančne umetnosti in kulture Firence, Benetke in Rim ter vojvodski dvori v Mantovi, Urbinu in Ferrari. V obdobju okoli leta 1425 so bile Firence zibelka renesanse (glej *florentinska umetnost), v zgodnjem 16._stoletju – čas visoke renesanse – pa so si podoben pomen pridobile tudi Benetke (glej *beneška umetnost) in seveda Rim. Pomembni patroni so bili Medičejci v Firencah ter papeži v Rimu, med slednjimi zlasti Julij II. in Leon X. Ideali in podobe italijanske renesanse pa se v preostale dele Evrope niso širili vse do nekako leta 1500. *Drer je bil izjemen umetnik »severne renesanse«, ki si je za svoje poslanstvo zadal prenašanje novih italijanskih idej na nemška tla. Več umetnikov s severa je posnemalo le zunanje značilnosti italijanske umetnosti in le redki med njimi, denimo *Scorel, so doumeli tudi red, uravnovešenost in veličino visoke renesanse. Iz visokorenesančne umetnosti se je razvil slog, ki se odlikuje po smislu za izjemno eleganco in gracioznost in ki so ga poimenovali *manierizem.