Na Bohinjsko Bistrico hodiva z ženo že dolga leta. Ona gre domov, jaz pa z njo. Zelo rad grem v Bohinj, prav uživam v tistem okolju. Tam se mi marsikaj dogaja, a nima nobene zveze z begom pred stvarnostjo. Človek ima pač svoj življenjski slog, vanj vlaga, išče vse mogoče načine bivanja in pribežališča. Bohinj pa zame ni ne pobeg ne pribežališče. Je samo sprememba načina življenja. Pohajam okrog, imam družbo, s katero se dobimo vsako soboto. Sploh je Gorenjska pokrajina, ki jo imava z ženo najraje. Vedno, ko se pojavi vprašanje, kam, je odgovor isti: na Gorenjsko. No, in seveda Kras, tja naju prav tako povleče. Sploh sem, tudi zaradi službe, v življenju veliko potoval. Zlasti blizu mi je Italija, ljubim vso italijansko pokrajino, še posebno pa s toploto, soncem in renesančno umetnostjo obdarjeno Toskano.