Janez Wolf (Leskovec pri Krškem 1825–Ljubljana 1884) je bil osrednja figura tretje četrtine 19. stoletja in po izobrazbi "učenec domače podeželske delavnice in italijanske renesančne umetnosti". Po usmeritivi sodi med umetnike romantike, a ga kot učitelja več realistov postavljam na začetek tega poglavja. Wolf je pretrgal baročno izročilo in v cerkvenem slikarstvu uveljavil ideale nazarenske umetnosti. Visokih idealov, ki se jih je navzel ob slikanju v Italiji pa ni mogel aplicirati na svoje delo v Ljubljani. Izjema so bili talentirani učenci, s katerimi je lahko delil navdušenje in predanost. Posredoval jim je visoke idealistične vrednote, etični pomen umetnikovega dela ter misel o avtonomni umetnosti. Z Wolfom se je med slovenskimi umetniki spremenilo pojmovanje umetnika kot obrtnika – umetnik je poslej k višjim ciljem stremeč ustvarjalec. Zametki pedagoške ideje pri Wolfu so morda napeljali tudi Ažbeta, ki se je večkrat imenoval za Wolfovega idejnega dediča, na pomembnost nesebične predanosti pedagoškemu poslanstvu.