Danse Macabre (francosko), Danza Macabra (italijansko ali špansko) ali Totentanz (nemško) je eden najznačilnejših ikonografskih motivov poznosrednjeveške in renesančne umetnosti. Nastajal je v evropskih besedilih konec 14. stoletja, do prehoda v novi vek pa so ga upodabljali na stene cerkva, obzidja pokopališč, najdemo ga v rokopisih in knjigah. Domnevno najstarejši mrtvaški ples je na pokopališču v Parizu iz leta 1424. Širjenje mrtvaškega plesa povezujejo z izbruhom kuge; v ljudi se je naselil strah, bolezen ni izbirala med stanovi, med starimi in mladimi – pred smrtjo smo vsi enaki. »Neizbežna in vsepričujoča bližina smrti, ki je bila v tem času mnogo bolj navzoča in je segala v ikonografiji od motiva deklice in smrti do z grafikami opremljenih priročnikov o pravilnem umiranju (ars moriendi), je našla najbolj monumentalen izraz v plesu ali povorki predstavnikov stanov, poklicev in družbenih ter starostnih skupin s simboli smrti, razpadajočimi trupli ali okostnjaki, ki vodijo papeža k sodbi, vlečejo otroka iz zibeli ali z glasbenimi inštrumenti naznanjajo konec zemeljskega bivanja in soočenje z onstranstvom, v katerem je vse prepuščeno Zadnji sodbi in najvišjemu razsodniku,« piše Tomislav Vignjević v svoji knjigi Ples smrti. V njej je strnil svoj prispevek k ikonografiji mrtvaškega plesa v Hrastovljah in v Bermu.